Bliža se Dan žena, nekdaj Dan delovnih žena. Posvečen je vsem ženam. Hvaležna sem tem pogumnim ženskam, ki so se borile za enakopravnost. Pravice, ki so bile pridobljene niso samoumevne. Ni nekaj, kar nam ne bi mogel nihče vzeti in nas zopet potisniti nazaj v kot. Tudi dandanes je v nekaterih družbah že čutiti pritiske in ideje, ki ne sodijo v 21.stoletje.
Materinstvo naj bi bilo najpomembnejši del ženske identitete, kar pa pomeni, da so druge potrebe in želje v njenem življenju drugotnega pomena. In tako smo ženske, ki se ne odločimo za otroke nenavadne, drugačne, za marsikoga nenormalne in sebične. Uradno sicer velja – še dobro – da je odločitev o otroku povsem svobodna odločitev, vendar pa del družbe na nas gleda negativno.
Skozi zgodovino se je razvila družbena podoba ženske, ki je bila sestavljena iz treh glavnih vlog: žene, matere in gospodinje. In tako je še dandanes, tudi kadar ženske z danimi vlogami niso zadovoljne. S temi vlogami se identificirajo in se čutijo dolžne izpolnjevati vse dolžnosti, ki jim jih le-te nalagajo. Veliko žensk je še vedno prepričanih, da je mati glavna vloga ženske. K temu je v veliki meri pripomogla katoliška cerkev, ki ji je takšna ureditev ustrezala za vzdrževanje oblasti. Seveda pa so k temu precej prispevali tudi ljudje, predvsem matere z vzgojo svojih otrok.
Zakaj pisati članek na to temo na stani ki jo ureja mamica? Ravno zato. Ker tudi me, brez otrok želimo biti slišane. S pisanjem ter pogovorom o tabu temah lahko svet obračamo na bolje. Želim si živeti v svetu, kjer nikomur ni treba ugajati in prenašati nobenih pridig. Ne matere mojih, ne jaz vaših. Čutim, da lahko bolje koristimo drugim, če premoremo iskreno strpnost do hib in odločitev drugih ljudi in če spoštujemo njihovo gledišče. Pišem v imenu vseh žensk, ki bi otroke lahko imele, a so se zavestno odločile, da temu ne bo tako. Potem so pa tu še ženske, ki si jih močno želijo, a jim to zaradi zdravstvenih ali drugih težav ni dano. Ne znam si predstavljati kako hudo je njim slišati večna vprašanja, kdaj bodo otroci?
S kakšnimi vprašanji, predsodki in stereotipi se srečujemo ženske brez otrok? Ženska brez otrok je sebična, nezrela, neodgovorna. Najprej naj vam povem, da sem stara 41 let in nisem zase še nič kaj dosti naredila. Življenje sem v resnici posvetila reševanju svoje primarne družine. Kot otrok, ki je odraščal v družini alkoholika in kasneje tudi brata alkoholika, nisem nikoli vedela kaj je varnost. Psihično, fizično nasilje, večna negotovost. Svoj zaslužek sem vedno namenjala pomoči domačim. Sestra je 12 let starejša in ko sem bila stara 20 let je rodila dve hčeri v razmaku treh let. Te dve dekleti sta bili praktično moji. Prav jaz sem ju peljala na vse počitnice v gore, morje, parke, z njima delala naloge, pomagala pri dejavnostih. Dokler nista odrasli.
Ko je življenje izstavilo račun je zadeva prišla tako daleč, da sem z najemom hipotekarnega kredita rešila mamo pred tem, da bi izgubila dom zaradi dolgov pokojnega brata. Kje je tu moja sebičnost, ukvarjanje zgolj s seboj, uživanje, neodgovornost? Očitano mi je bilo, zakaj sem to sploh naredila, češ mati je odrasla oseba, naj sama poskrbi za svoje probleme. Ampak to pa nekako ne gre skupaj z očitkom ljudi z otroci, da mi bo žal, da nimam otrok, češ da ne bom imela nikogar, ki bi za mene skrbel na starost. No, to je pa eden izmed najhujših razlogov zakaj imeti otroke. To so mi skozi življenje in vzgojo vcepili in vgradili v program tudi moji starši. Vcepili so mi občutek krivde in pričakovanje, da bomo otroci poskrbeli za njih. Sploh jaz, najmlajša. No, jaz sem zadeve vzela zelo resno. Ljudje imajo otroke zato, ker si jih sami želijo, ne v dobro družbe. Potemtakem je to še bolj sebično, kot otroka ne imeti. Tudi ne drži, da smo vse ženske brez otrok hladne in brezsrčne. V zgodovini in sedanjosti je ogromno žensk brez otrok, ki delujejo v prostovoljnih projektih in se posvečajo otrokom v takih in drugačnih poklicih.
Nekateri starši želijo na vsak način prepričati osebe, ki so se odločile za življenje brez otrok, da razmišljajo napak. Ta predsodek se izraža v različnih oblikah, najpogostejše izjave pa so:
»Ko boš imela svojega otroka, boš razmišljala popolnoma drugače.«
»Bila bi čudovita mama.«
»Ne veš, kaj zamujaš.«
»Zagotovo si boš nekoč premislila in takrat ti bo žal.«
»Šele ko imaš svojega otroka, veš kaj je smisel življenja.«
Verjamem, da bi v marsičem drugače razmišljala. Če ne drugega je otrok ogromna odgovornost in skrb za vse življenje. Lahko bi bila čudovit mama. Vse mame pa niso čudovite. Pomislite na to, koliko otrok se rodi v družinah, kjer so zlorabe, zanemarjanje, pretepanja. Spomnite se na primer na lansko leto, ko je mati skupaj s partnerjem brutalno pretepala hči do njene prerane smrti. Pod srcem pa je nosila že drugega otroka. Takih in podobnih primerov je izjemno veliko. Slovenci smo znani po tem, da si zakrivamo oči pred realnostjo in vlečemo voz dalje. Že sedaj mi je v življenju žal za kakšno stvarjo, pa vendar se kolesje vrti naprej. Ali mi bo žal, da nimam otroka, ne morem vedeti. Glede na moj značaj in izkušnje pa povem, da je zelo malo možnosti, da bi bilo to najbolj bridko obžalovanje. Skoraj zagotovo ne bo. Ko mi kakšna mama reče, da je otrok njen edini smisel v življenju si mislim, da zagotovo ne ve kaj govori ali pa mi jo je žal. Bojim se za to mamo in otroka, ko bo odrastel in si želel ustvariti svoje življenje in poleteti, če ste ga le uspeli vzgojiti v pogumnega in srečnega odraslega človeka. Vam pa bo ta otrok edini smisel? Starši, ki trdijo, da bi bilo njihovo življenje brez otrok ničvredno, zanikajo vrednost svojega obstoja, preden so jih imeli.
Življenje brez otrok je prazno, neizpolnjeno in samotno. Ni. Nič od tega. Ne vem kje naj najdem čas za vse kar bi želela početi, izkusiti, znati, odkriti, prebrati, se družiti s prijatelji in njihovi otroci. Ženska brez otrok ni prava ženska. V družbi prevladuje mnenje, da ženska ni popolna, če nima otrok, in da samo z otroki lahko v celoti izkoristi svoj potencial. Pogosto je mišljenje, da je ženska, ki nima otrok, čustveno neizpolnjena in je zato manj kot ženska. Tudi prav. Za druge tako ali tako vemo bolje, kot zase.
Veliko ljudi pred starševstvom ne premišljuje o tem, da bi imela otroke. Imajo jih, ker jih lahko imajo in ker se jim zdi to logičen korak v določenem obdobju njihovega življenja. Ne vprašajo se, ali si tega želijo in ali so sposobni biti starši, zato se jim ni treba odločiti in posledično tudi ne sprejeti odgovornosti za odločitev. Se kdaj vprašate, če ne bi bilo dobro za vse nas, da bi bilo več takih žensk, ki ne bi imele otrok? Da bi jih res imeli le srčni, dobri, zreli ljudje, ki bodo poskrbeli, da bodo njihovi, vaši otroci odraščali v varnem domu in jih boste znali opremiti za življenje. Želim si, da se ne bi veliko žensk odločalo za otroke zgolj zaradi pritiska družbe, ker je to logično, ker je to navada, del pričakovanja.
Torej, drage mame. Sprejmite tudi nas in vsem nam bo lažje živeti v sobivanju in razumevanju. Vem, da materinstvo ni samo čudovito, je tudi naporno in zahteva tudi nekaj odrekanja. Naj zaključim. Menim, da je potrebno odločitev za otroka dobro premisliti. Če si pa otroka ne želimo, oziroma je ta želja zelo mlačna, pa se mi zdi zelo odgovorno, da ostanemo brez njih.
Zakaj jih nimam jaz? Mislim, da je razlogov toliko kot je tega zapisa. Nekaj jih zagotovo ne znam ozavestiti. Verjetno je povezano z mojim odraščanjem v disfunkcionalni družini. Strah, da se ne bi zgodilo tudi mojim otrokom. Posledično se mi noben partner ni zdel dovolj dober za vzgojo mojega otroka ali pa sem ga odgnala s svojim prestrašenim značajem, ki šele z leti počasi pozablja na vse kar je doživelo. Imeti otroka je zame tako zelo dogovorno, da se mogoče, utrujena od vse odgovornosti, ki sem jo v življenju imela, preprosto ne želim več ukvarjati s tem. Utrujena od skrbi za druge. Bojim se, da teh skrbi in če bi šlo kaj narobe ne bi prenesla. Glede na izkušnje, bi si želela skoraj popolne okoliščine za otroka, ki pa jih nikoli ni. Zelo močen vidik je tudi vprašanje v kakšen svet bi otroka poslala. Resnično. Mene ta svet spominja na histerijo in ne vidim v njem teh vrednost, ki se mi zdijo pomembne. Razlogov je še nekaj, a preprosto povedano-želja ni dovolj močna. Je komaj zaznavna, pa še to jo hitro preplavi treznost.
Lepo bi bilo, da bi bila družba osvobojena tradicionalnih spolnih vlog in s tem bi bile osebe brez otrok sprejete brez predsodkov. Tudi s strani ožje družine, s katere je mnogokrat čutiti najhujši pritisk. Verjetno katera izmed vas ve, kako težek je postopek posvojitve otroka. Vsa izpraševanja, tudi zelo intimna, več mesecev dolga. Če pa lahko rodimo svoje otroke, pa nas nihče ne preveri ali smo tega sploh sposobni. Življenje brez otrok bi moral postati sprejemljiv življenjski slog.
Pa srečno!
Kristina Galun
Fotografijo za naslovno stran je posnel Sandi Baumkirher.
