Ta teden je bil res naporem. Ne samo, da sva imele z najmlajšo napovedano vsakodnevno po enega zdravnika specialista ali pa terapijo. In da je kariolog podal mnenje, ki ga niti pod razno nisem pričakovala. Niti najmanj vzpodbudno. Pa to je bil šele torek. Ravno v tem času, ko je trajal pregled, se je iz priprav vračal ta večji in njegovi sms-i so me med samim pregledom delali še bolj živčno, kot sem bila. Ker to je bilo nešteto vprašanj: kdo ga bo prišel iskat in ali je kdo doma, kje naj počaka, itd… fant je pač v teh letih, ko ne sliši v prvo. Pa u bistu tudi ne v petnajsto.
Ne vem če poznate FB skupini Sočutno in avtentično starševstvo in osebna rast ter Sočutno partnerstvo, ki ju je ustanovila Urbančič Janja. Jaz ju spremljam že zelo dolgo časa. In sem se iz obeh skupin ogromno naučila. Kljub temu, da redno prebiram vse objave in mnenja, pa mi še zdaleč ne uspeva sočutno odreagirati pri otrocih, sploh ne pri večjem.
No, torej … v torek se je vrnil domov, fliknil svojo prtljago pred vhodna vrata in se najprej pocrkljal s tamlajšo in psičko. Ok, normalno, me veseli, da se razumejo in se imajo radi. Sploh hči je čisto nora nanj. Potem, ko pa je to crkljanje in norenje s psičko le malo predolgo trajalo, sem ga zelo sočutno (mirno) prosila, da razpakira svoje stvari in mi pripravi tisto, kar je nosil, je umazano, torej za pranje. Seveda je bil odgovor, da nima nič za pranje. Še pohvalil se je, da je prišel v istih oblačilih kot je šel. Obup. Ampak itak, fant pri 11tih letih. U glavnem, da si lase maže s kremo za peglanje smučk in da mu lasje stojijo pokonci kot lepemu Raayu. Nimaš kaj. Nisem težila, ker sem vedela, da čez dan itak ni imel oblečenih teh cot, saj v njih ni mogel trenirati. Vse je lepo razsortiral – kar pomeni, da je po celi svoji sobi (po tleh) razdelil obleke po svoji logiki, nimam pojma kakšni. Ufff…spet sem malo dihala in seveda večino (nekaj pa je le sam) pospravila sama. Ampak sem bila pa tudi vesela. Vauuu…brez pregovarjanja je “pospravil” cotke.
Potem pa se je začelo. Z Urošem sva mu rekla, da naj se pripravi na naslednji dan, na šolo. Naredi naloge, pokliče sošolca in povpraša kaj so počeli v šoli in kaj so pisali v testu, ki ga je zamudil. Kaj hujšega?!? Sami izgovori: da kako naj ve, kaj so imeli za naloge, da sošolec itak ne bo dvignil telefona, ker je pri verouku (ja, seveda, ob šestih zvečer je še vedno pri verouku, h katerem je šel takoj po pouku), … ma ni da ni. In seveda najina sočutna vzgoja je šla po gobe. V sekundi.
Ko smo se pomirili in malo predihali vse skupaj, sem mu napisala nekaj nalog za matematiko. Katero BTW fuuuul obvlada. “In hvala, mami, samo ne bi bilo treba pisat nalog.” Itak. Mu napišem naloge in mu rečem naj jih reši, ko bom uspavala Jerco. No, ker sem bila preveč zbita, rešitev nisem pregledala takoj. Na veselje obeh sem mu dovolila it spat (ker je bil začuda strašno utrujen že ob osmih). Rešitve sem pogledala naslednje jutro in … se mi je kar malo zameglilo pred očmi. Še dobro, da mulca ni bilo doma. Večina nalog je bilo rešenih na pamet (valda, ker je tako strašno pameten poteka naloge ne rabi pisat), kar nekaj pa niti ni bilo rešenih. Dvakrat sem vzdihnila in izdihnila in predala učenje matematike Urošu. Poslušanje tega … ne, to ni bilo ravno sočutno učenje matematike.
Naslednji dan sem mu rekla, da ga malo izprašam (seveda je bilo treba predihat to, da se je istočasno zmenil za ustno izpraševanje ravno, ko ima že na urniku pisni test za drug predmet). Raje ne govorim… pa to dobiš takoj živčni zlom. Za prvi predmet so vzeli samo 3 liste. In eno stran odgovorov, za katera pa vprašanja niti ni imel zapisana. Že tu se mi je kadilo iz ušes. Pa kako lahko imaš samo na pol vse napisano? In se učiš nekaj, pa sploh ne veš o čem? Za drugi predmet ni imel pojma kaj bo sploh vprašan. ?!?! Tudi tokrat je šlo sočutje po zlu.
Včeraj pa je bil res črn dan. Oziroma bolje večer in noč. Po tem, ko sem mu že cel popoldan težila, da naj kaj ponovi za naslednji dan, on pa se je samo valjal v dnevni po kavču (ma, že to je reees težko mirno gledat…reees … že tu se mi v glavi vrtijo filmi, ki po moje niso za javnost), sem se šele zvečer ob ene pol osmih odločila, da ga vseeno malo izprašam. Prej sem bila odločena, da ga ne bom, ker se sam AMA nič ne potrudi. No, vzamem učbenik in zvezek … in mi gospodič prinese še 3 učne liste. To je tisti trenutek, ko ti v možganih kar zavre, res zavre.” Pa a res??? Dva dni nazaj si rekel, da pišete le 3 liste, danes pa je tega dodatno še 3 učne liste (obojestranske!).” Jaaa, znorela sem. Totalno! Že zaradi tega, ker je prikril te liste. Plus še to, da se zadnjo minuto uči. No, niti se jih ni dotaknil. Pa je bil še en prekrasen dan, ki ni bil z nobenim sočutjem obsijan. Ker je bil tako brihten, je pač moral danes prej vstati, da je še enkrat ponovil vso snov z učnimi listi vred.
Ampak ok, to vse bi še nekako prenesla in predelala. Potem pa se je ponoči zbudila še Jerca in ni zaspala za boga nazaj spet za cele 3 ure. Ona bi non stop Ama, ama (se še doji). In sem čisto zgubila nadzor nad sabo. Čisto. Ta ponočevanja so me že pri Jaku naredila čisto drugo osebo. Grozno, zlobno, drugačno. In sem si rekla, da ne… pri Jerci pa tega ne smem dopustit. Res ne. Ker me že tako skrbi, da se ti moji izpadi poznajo na Jaku. Ampak mi ni uspelo. Zakričala sem nanjo in to zelo. Tako, da se je tudi Jaka (tavečji) prestrašil (ker je ravno prišel k nama v spalnico) in začel jokati. Šiiit. Res totalen šit.
Jerca in Jaka sta zaspala nazaj. Jaz pa dolgo nisem mogla. Grozna sem. Res sem grozna. In sem danes imela res slab dan. Prav moralnega mačka. Cel dan sem premišljevala o tem. In ja, niso tu krivi otroci, da kričim. Kriva sem sama. Sama hočem preveč. Sama sem predolgo pokonci, včasih ravno do takrat ko se zbudi Jerca in seveda se mi zmeša. In od kje mi sploh to, da moram vse narediti, prebrati, biti na ful non stop? Ja, prav en tak AHA moment sem dobila danes (hvala, Janja Urbančič in tvoji dve skupini). In sem šla daleč nazaj in sem potolažila tisto punčko, s katero niso bili nikdar zadovoljni, pa tako se je trudila za pozornost in pohvalo. Potolažila sem jo in sem ji rekla, da jo imam rada. Da ni treba, da vse naredi takoj, da vse naredi popolno, samo zato, ker misli, da bo drugim taka ugajala. Morali maček ostaja. Slaba vest me res žre. Ampak po moje je vseeno bil ta AHA moment en začetek. Upam, da res začetek nečesa boljšega in lepšega.
p.s1. Mulc pa je seveda dobil 5. Ja, itak. Ker je fuuuul pameten.
p.s2. In včasih se mi res zdi, da naju ima malo za norca. Ker rabi le pozornost. Tisto pravo.
