Zadnje čase velikokrat slišim: “Kako je pa teb fajn, ker imaš tako starostno razliko med otrokoma. Ta večji ti zihr veliko pomaga in ti kaj popazi Jerco.” Ahahaha… Ja, res mi je fino. Veste kakšni so dve letniki? In veste kakšni so najstniki? No, kombinacija obeh je včasih hudo frustrijajoča. Za v Begne (ali Polje), kar vam je bližje.
Ste videli naslovno sliko? No, tako je to. Nagajiva 2 letnica, ki ne posluša nikogar in ji je blazno smešno, če ji rečeš NE. In najstnik, ki občasno ne ve kaj bi sam s sabo. No, večinoma časa. Njegovo življenje je totalno ne fer in “tako on ne more živet”!
Tako je bilo tudi danes, ko je prišel Jaka domov. Seveda na vprašanje kako je bilo v šoli, če je bilo kaj posebnega, če se je kaj tudi zabaval … odgovoril: “Pa kdooo se še zabava v šoli? Šola je bedna.” In to s tistim zdolgočasenim glasom, ko je vsaka beseda trajala vsaj 10 sekund.
In ker zadnje čase res ne nosi nič kaj lepih ocen domov, poleg tega pa se še ne drži dogovorov, ima ta teden kazen. Brez telefona in brez druženja s prijatelji.
Ampak on se ne da. Prvo vprašanje, ki ga je zastavil je bilo:” A bom šel lahko kaj danes ven?” Seveda je bilo to slišati strašno sladko, ljubko in prijazno. Dokler nisem odločno rekla, da ni šans. Da ve kako in kaj. Potem se je spremenil v jokajočo in cvilečo razvajeno princeso. Ki nima za kaj živet. Svoje truplo je še dramatično vrgel na posteljo in nekaj ihtel. Kao.
Jerca se je seveda medtem zabavala po svoje. Ker je bila malo pred tem lačna, sem ji natrgala palačinko v eno posodico in jo posadila na žogo v dnevni. Ampak, ko sem prišla pogledat, če je vse ok, je ona vlekla psičko Lori za ušesa proti boksu in ji noter metala koščke palačinke (trenutno učimo Lori, da bi bila v boksu in nas je očitno videla, kako ji damo kak briket notri, da se navadi). Pol palačinke je bilo itak raztresene po celi dnevni sobi. Zraven pa je vreščala na polna usta, ker jo Lori ni ubogala in ker ji je jemala palačinke kar iz rok. Normalno.
V tistem sem pa dobila obvestilo na sms iz e-asistenta. Najstnik ne dela domačih nalog pri matematiki, ker ne najde zvezka.
Danes sem bila celo mirna, se nisem drla. Lepo sem ga vprašala kaj je to sedaj. In pravi, da pač ne najde zvezka že nekaj časa. Mogoče celo od januarja. Ok. Diham. Kar ni res, ker je bil zvezek 14 dni nazaj še doma.
Ta najnin pogovor je sicer zgledal tako, da je gospod ležerno na pol ležal na pisalnem stolu, z nogami na mizi, seveda. In mi prav počasi odgovarjal. Ja, kadilo se mi je že iz ušes. Mirno sem zahtevala, da to uredi. Najde zvezke. Gre nekam iskat, bomo pa skopirali. Oz bo sam. Če je že tako brihten. Me prav malo briga.
Vmes sem lovila 2 letnico, ki se je odločila, da bo nesla bratcu kozarec vode. In ker se mi ni dalo poslušat njenega cviljenja, sem ji pustila. Seveda z zavedanjem, da do njegove sobe najbrž ne bo nič ostalo v kozarcu. In točno tako je tudi bilo. Sem pač pobrisala. Za njo je capala Lori, ki je malo polizala vodo po tleh, malo pa stopicala po njej, da je popacala še tisti del hodnika, ki ni bil.
Jaka medtem ni našel zvezkov. Itak, da ne. Padli v naročje mu ne bodo. “Pa saj sem povsod pogledal!! Večkrat!” Ga debelo gledam in mu pravim, da se ga nisem videla, da bi premaknil svojo visokost. Ampak odgovor je bil, da je pogledal. Z očmi.
Nisem se razburjala. Našla sem jih pod njegovo posteljo. Vse prašne in svinjske.
Ker se pa 2 letniki strašno hitro učijo vsega od nas in nas radi oponašajo, je seveda morala pod posteljo tudi Jerca, ki si je izpod postelje privlekla neke plišaste igrače. Zraven pa še 10 kil prahu in prašnih muck. Ja, priznam, nimamo ravno čisto pod posteljami. Očitno. Zraven je morala pod posteljo pogledati še Lori, tako da sta obe zgledali, kot da bi ravnokar prišli iz mlina. Samo, da sta bili malo bolj sive od prahu, ne bele.
To sem uredila, ju očistila. Se usedla poleg Jaka, da sem malo preverila njegove zvezke in malo preverila ali mu je kaj jasno pri predmetih. V tistem pa (očitno) iz kopalnice priteče Jerca s straniščno metlico in veselo maha okrog. Seveda hitro vstanem in ji zagrozim naj takoj to spusti iz rok. Ker pa je strašno zabavno, če ti nekdo reče NE! je vriskajoče stekla pred mano na balkon, ga zaprla in s straniščno metlico tolkla po balkonskem oknu. Pa malo še po Lori (ta ji pa itak povsod sledi). Ja, ni bilo več smešno, no. Sploh ne, ker je bilo to zabavno še Jaki in se je zabavi pridružil še on. Spodbujal jo je, naj še malo po sebi podrgne. Kar nenadoma se je iz zombija spremenil v poskočnega in zabavnega bratca. Ohja …
Ko sem uredila še ta pripetljaj, sem rekla Jaki naj si pripravi torbo za jutri, za šolo. “Ne, ne bom!!” Sem se že pripravljala, da povzdignem glas, pa sem se spomnila, da imajo športni dan. Pa vseeno, pravim, saj najbrž kaj rabiš, ruzak, menda. Vzame iz kota nekje svoj mini ruzak, ki ga ima za take in podobne zadeve, ga pogleda in reče:” Ma, raje ne bi.” Joooj … seveda mi je bilo takoj jasno, da nekaj ne štima. Mu z jezo vzamem ruzak iz rok in seveda ker sem preveč cuknila, se je obrnil okrog in vam raje ne povem kaj je padlo iz njega. Drobtin za cel koš. Ne pretiravam. Ceeeel koš. In da to ne bi bilo dovolj, sta se obe, Jerca in Lori vrgli na tla in ena z rokami, druga pa z jezikom in tačkami, podali raziskovat kaj je to zaena strašno okusna zadeva. Zdrobljene napolitanke znajo biti precej okusne, jp.
No, tega nisem počistila jaz. Je bilo dovolj zame, za danes.
Res mi je včasih luštno. Za psihiatrično bolnico. Direkt.
Ampak ko zaspita, imam nasmešek na obrazu. Le zakaj?
