Pričakovanja vs realnost (biti mama)

by Nataša
Sivili oblačila

Med prvo nosečnostjo se nisem obremenjevala s tem kako bo, ko bo prišel dojenček. Dejansko si nisem predstavljala, da se ti življenje tako obrne na glavo.

Ko pa je prišel Jaka, pa je sledil pravi šok. Dojenček, ki te rabi 24h/dan. Jaz pa tako vajena delati kar jaz hočem, … kar želim,… kakšen dan cel dan v akciji in kakšen dan počasen, ležeren, … in ko sem si že na koncu enega tedna splanirala skoraj vse za naslednji. In se tega načrta tudi kar držala.

Takrat se res nisem pripravljala na materinstvo, nisem prebirala nasvetov, člankov, nič. Ko sem ga prinesla iz porodnišnice in odložila na kavč, pa se je kar naenkrat začel jokati. Jokal je in jokal non stop. Vse dokler ga nisem vzela v roke. In obdržala kar na rokah. Par let ;).

In takrat sem dejansko (z grozo, priznam) spoznala, da moje življenje nikoli več ne bo isto. Imela sem ga na rokah res non stop. Zvečer ga nisem mogla samo odložiti v posteljico in oditi, ampak je potreboval veliko zibanja, petja, crkljanja. Ponoči se je non stop zbujal. Vstajal je zgodaj in potreboval mojo pozornost. Ni se želel dojiti. Oz. niti ne vem sedaj kaj je šlo narobe, mleka sem imela za izvoz, a vedno, ko sem ga pristavila, se je začel na polno jokati. Nič ni šlo tako, kot bi moralo oz. nič ni šlo z lahkoto.

In ja, me je kar zadelo. Nisem se počutila ok. Počutila sem se kot da je mojega življenja kar naenkrat konec. Veliko sem prejokala. Jaka pa še več. Stanovanje je bilo v razsulu podobno kot jaz. Prav tako pa najin partnerski odnos z Urošem.

In takrat sem prišla do spoznanja, da se bom morala konkretno spremeniti. Oziroma spremeniti svoje mišljenje in pričakovanja.

Spustiti sem morala svoja pričakovanja. Že takrat, po Jaku, kaj šele po tretji, Jagodi … Da kar začnem naštevat ….

Splaniran teden? Uf, kje pa … nič ni šlo po planu. Kot dojenček ni prenašal dobro gužvo, hrupa, … če smo se slučajno odpravili v trgovino, se je končalo kot apokalipsa. Kasneje, ko je bil malo večji, smo se npr. odpravili sankat, a se je že ob prvem stiku s snegom začel na polno dreti. Ko smo se enkrat odpravili na ogled novoletnih lučk v Ljubljano, je 2 metra od avta padel v lužo in seveda ker nisem imela cele garderobe s seboj, smo samo obrnili domov. Drug poskus se je tudi končal klavrno, ker smo izgubili nekje njegovega zajčka, brez katerega nikoli ni šel nikamor, sploh pa ni nikoli zaspal brez njega. Tako, da smo tisti večer porabili nekaj ur in kar nekaj kilometrov vožnje, da smo ga našli.

Ja, če gledam za nazaj, je sedaj smešno, a takrat mi ni bilo. Sicer res ni bilo čisto vedno tako, a se je kar pogosto dogajal podoben scenarij kot je zgoraj opisan.

Kavice in pijačke v miru s prijateljicami? Haha, … ja, mogoče ena na par mesecev. Kavica že, ampak v miru pa ne. Pa še to niti nimaš volje za kavice, če imaš otroka, ki ni zadovoljen, da se mu ne trese rit non stop.

Spanje? Kaj je že to?

Romantično poležavanje s partnerjem na kavču ob gledanju otroka, kako se sam igra na tleh dnevne? No, tu bi pasal en smajli, ki se od smeha valja po tleh. Saj veste, ko gledaš filme in vidiš take prizore? No, nekako tako sem si jaz nas predstavljala preden se je rodil Jaka, a tega še zdaj po tretjem otroku nisem doživela.

Zdrava, doma kuhana prehrana? Za vse. Ja, pri Jaku sem se na začetku še trudila. Ampak bolj kot sem se, slabše je bilo. Tako, da počasi, počasi sem se morala sprijazniti tudi s tem, da bodo otroci za večerjo dobili (večkrat) kruh in pašteto ali pa – če se Jagoda hudo razburi in jaz nimam energije – tudi čokolešnik (ob dajanju čokolešnika za večerjo sicer še dobim manjši tesnobni napad, ampak mislim, da bo tudi ta počasi pojenjal).

Pospravljeno stanovanje? Mislim, da o tem sploh ne rabim pisat, ker me bo večina mam, ki imajo vsaj dva otroka pod 5 let razumele. Je tako? Tiste, ki pa ne veste, pa vam lahko pripeljem obe mlajši na 2 minutni obisk. Mislim, da nas do Jagodinega dvajsetega leta ne boste več želeli videti.

Sex s partnerjem? Khmmm … sicer ne bom rekla, da nama ga primanjkuje, ampak je včasih huje kot bi načrtovala tajni načrt za operacijo “Honeymoon” (ki se vse prevečkrat izkaže, da je bil le načrt za “quickie”).

Najbrž bi lahko še marsikaj našla, v čem vse sem morala znižati pričakovanja.

Je pa ena stvar, v kateri pa sem svoja pričakovanja zvišala in to kar precej. In sicer pri otroških oblačilih. Včasih mi je bilo pomembno le, da imajo otroci oz. takrat še “imata” (ko sta bila le Jaka in Jerca) veliko oblačil. Da ne nosita vsak dan enakih. Ne vem zakaj tako razmišljanje, ampak sem ga konkretno spremenila v nekaj letih. Sedaj mi je zelo pomembno, da so otroška oblačila res udobna in predvsem kvalitetna. Če pa so narejena v Sloveniji, pa toliko bolje. Zaradi tega tudi naši dve princesi nosita kakovostno znamko Sivili. V družinskem podjetju Sivili sledijo modnim trendom, hkrati pa izstopajo po inovativnosti in kakovosti. Oblačila, ki jih ustvarjajo so dolgo nosljiva (kar pomeni, da jih en otrok lahko “podeduje” za drugim), udobna, barvno usklajena in trpežna. Z eno besedo #momapproved.

p.s. Fotka nr.2: Takole nekako pa jaz večkrat zgledam, ko mi po kar nekaj letih materinstva še vedno ni nič jasno 😉 p.s. Jagoda pa je izvedla enega od svojih najglobljih nasmehov.

Preberi tudi