Smemo straši brez dovoljenja vstopiti v sobo najstnika in pregledati njegove osebne stvari? Ali pa brskati po njegovih stvareh kot so telefon, računalnik, torba, …. brez njegovega vedenja? Kaj menite?
Legalno, seveda, ja. Ampak kaj s tem povemo? Sebi in najstniku?
Zasebnost in osebna integriteta sta temeljna človekova pravica. Vse od otroštva se učimo, da so nekatere stvari zasebne in jih ne delimo z drugimi ljudmi brez dovoljenja. Vendar pa se lahko zgodi, da starši ali skrbniki najstnikov dojemamo določena obnašanja in dejanja kot znake, da naši otroci nekaj skrivajo ali se morda ukvarjajo s čim neprimernim. V takšnih situacijah se pogosto pojavi vprašanje, ali je primerno vstopiti v sobo najstnika in pregledati njegove osebne stvari.
No, pa da si priznamo oziroma vsaj da jaz priznam, da me včasih tudi čisto iz firbca zanima kaj vse si ti naši najstniki med sabo pišejo. In tudi kaj gledajo na računalniku in telefonu. Saj veste, ko bulji v telefon, se reži že pol ure skupaj, ko pa ga vprašaš kaj gleda, odgovori:”Nič.”.
Tako, da ja, na eni strani imamo starši odgovornost, da zaščitimo svoje otroke in jih usmerjamo. Po drugi pa jim le moramo zaupati. In hkrati sebi, da nam ni pri vzgoji čisto spodletelo.
Najstniki seveda imajo pravico do zasebnosti.
Pregledovanje njihovih stvari lahko uniči zaupanje med starši in otroki. Taka dejanja vodijo v jezo, zamero in nezupanje s strani otroka.
Najstniki se na tej točki svojega življenja nahajajo v obdobju, ko se ukvarjajo z iskanjem lastne identitete in raziskovanjem sveta okoli sebe. Zato je pomembno, da se starši zavedamo, da je zasebnost njihovih otrok pomemben del tega procesa. Če najstniku ne dovolimo, da ima svoje osebne prostore in časa zase, mu lahko to preprečuje, da bi razvijal lastne interese in hobije, pa tudi, da bi se učil, kako postati neodvisen in odgovoren odrasel.
Vstopanje v sobo najstnika in pregledovanje njegovih osebnih stvari lahko prav tako povzroči težave v odnosu med starši in otrokom. Namesto da bi bili oseba, s katero se lahko najstnik pogovarja o svojih težavah in skrbeh, se pogosto zgodi, da smo starši nadzorniki in kršitelji zasebnosti. To lahko vodi v izgubo zaupanja in poveča možnosti, da bo najstnik pred nami skrival stvari in svoje težave reševal na načine, ki niso primerni.
Seveda je komunikacija ključnega pomena za dober odnos med starši in otroki.
Pa tudi za odkrivanje morebitnih težav. Starši lahko odprto in iskreno spregovorimo z najstnikom o svojih skrbeh in ga povabimo, da deli svoje misli in občutke. Če se najstnik zaveda, da ga starši poslušajo in se trudijo razumeti, je bolj verjetno, da bodo odprti tudi glede svojega življenja. Moramo pa se zavedati, da nekaj skrivnosti pa tudi morajo imeti. Spomnite se sebe v teh letih, najbrž niste vsega zaupali svojim staršem.
Torej, namesto tega, da bi posegali v zasebnost svojih otrok, lahko starši uporabimo različne pristope, ki bodo spodbudili odprto komunikacijo in gradili zaupanje. To vključuje redno pogovarjanje s svojimi otroki, vključevanje v njihove interese in dejavnosti, ter postavljanje jasnih pravil in mej, ki so v skladu s temeljnimi vrednotami družine.
Kaj je torej najboljši način za starše, ko pridemo do te točke, ko se je potrebno soočiti z najstnikom in njihovim vedenjem?
1. Najpomembnejša je komunikacija.
Namesto pregledovanja najstniških stvari je pomembno, da imamo z našim otrokom odprto in iskreno komunikacijo o vaših skrbeh. Govoriti moramo o svojih pričakovanjih in željah ter prisluhnimo njihovemu pogledu na določeno temo ali problem.
2. Postavimo jasne meje.
Pomembno je postaviti jasne meje pri obnašanju najstnikov in jim dati jasno vedeti, da obstajajo posledice za prekrške. Kar ne pomeni kazni (ker za moje pojme je za kazni v teh letih že zdavnaj prepozno), ampak, da se sami zavedajo, da bodo nosili posledice svojih dejanj.
3. Razmislimo o aplikacijah za spremljanje elektonskih naprav.
Pri nas je ta del žal nujno potreben, ker sam enostavno prekorači vse meje, ko visi na spletu (tik tok, igrice). Uporabljamo aplikacijo family link za telefon, kjer lahko omejimo dnevno uporabo telefona (in seveda vidimo kaj si nalaga na telefon – spet, igrice). Za računalnik pa še nismo našli primerne aplikacije (če jo kdo uporablja ali pozna, se priporočam za nasvet), zato ga moramo tu večkrat opozoriti.
Seveda tudi ta del skomunicirajte z otrokom.
Obstajajo pa situacije, ko smo primorani preveriti njegov zasebni prostor. Če sumimo na zlorabo substanc, če je vpleteno nasilno obnašanje ali izjemno neprimerno obnašanje. V takšnih primerih je pa pomembno, da starši pravilno ukrepamo, se posvetujemo s strokovnjaki, saj le tako lahko zaščitimo samega otroka.
Pri tem pa seveda ne mislim na alkohol, cigarete in podobne neumnosti. Ker nekaj od tega pa mislim, da bo vsak najstnik slej ko prej probal. Tudi mi smo.
Tudi jaz sem že našla v najstnikovih hlačah puff (elektonsko cigareto), ampak nisem delala panike (in ne, nisem brskala, dajala sem prat njegove hlače). Seveda pa sem ga vprašala kako se je to znašlo v njegovih hlačah in me je odgovor čisto zadovoljil. Pa četudi bi rekel, da je njegovo in da občasno kakšnega pokadijo, se mi v tej fazi ne bi zdelo hudo. Ker mu zaupam, da tega ne bo počel redno, vsaj dokler mu šport pomeni toliko.
Včasih je pač potrebno zaupati – najstniku in tudi vesolju … da se bo vse dobro končalo.
Torej, ja, za zaključek lahko rečem, da je zasebnost pomemben del človekovega življenja in je nujno potrebno, da se ga spoštuje tudi pri najstnikih. Starši imamo pravico skrbeti za svoje otroke, vendar pa moramo to storiti na način, ki ne vključuje zasledovanja, vohunjenja za njimi in brskanja po njihovih stvareh.
Odprta komunikacija in zaupanje. Pa bo na koncu še vse v redu.
Me pa vseeno zanima kakšen pristop pa imate vi doma? Oziroma kakšen pristop mislite, da boste ubrali, ko boste na tej točki v življenju?
Preberi tudi – Najstnik in zgled staršev.
