O tem, da svoje misli in občutke izlijem na “papir” sem razmišljala že nekaj časa.
Ja, zamerim Porodnišnici Ljubljana in njihovemu vodstvu, da ne nudijo psihološko (ali kakršnokoli drugo) pomoč mamicam, ki so ravno rodile otroka s posebnimi potrebami ali otroka, ki se ni rodil zdrav ter je potreboval posebno nego takoj po rojstvu. Zamerim jim, ker jo niso nudili meni, pa čeprav je od tega minilo že skoraj 7 let.
Ne vem zakaj me to tako obremenjuje, ampak očitno me in moram dati ven, da grem lahko naprej,
Sedem let nazaj, takle čas, sem preživljala dneve in noči (bila sem hospitalizirana) v Porodnišnici Ljubljana – zaradi zastoja rasti v drugi nosečnosti. Priznam, da je bilo to obdobje (kljub temu, da je bilo res ogromno joka, tesnobe, negotovosti, …) dejansko tudi eno izmed mojih najlepših obdobij v življenju. Dva meseca sem ležala, brala knjige, gledala filme in spala. No, vmes, ko me niso klicali na UZ, ko mi niso delali CTGja, ko mi niso jemali krvi, merili pritisk, budili vsakič, ko sem ravno zaspala, …. Najbrž je veliko pripomoglo k temu tudi to, da sem imela res super cimro, s katero sva si delili sobo do mojega poroda, delili svoje občutke, misli, si zaupali, se skupaj smejali in jamrali. (Hvala, Špela za skupen jok in smeh.) Tako mi bo obdobje “četrtega nadstropja” za vedno ostalo kot eno izmed najlepših v mojem življenju.
Vse dokler se 6.4.2016 zjutraj nisem zbudila zatečena v obraz in mi je sestra za dobro jutro rekla:”Za vas danes ni zajtrka, kličem vašo ginekologinjo, pripravite se na to, da boste danes rodili.”
In tako sem zares tisti dan rodila. Carski rez. Še prej pa zdravilo za preeklampisjo, ki me je že pred porodom zdelalo.
Ko sem se zbudila, se spomnim, da je prišla k meni moja anesteziologinja in mi rekla:”Nataša, pokličem psihiatrinjo?” in me pobožala po obrazu. Ker nisem imela pojma za kaj se gre, sem seveda zavrnila.
Kasneje je prišla k meni ginekologinja (ki je BTW res super ženska in ginekologinja in porodničarka) in mi rekla:”Vaša punčka ima zavito rokico, ampak je najbrž le poležana in se bo to hitro uredilo.”
Seveda si nisem predstavljala kaj me čaka in kako izgleda Jerčina rokica in kako resno v resnici je.
Tudi Uroš je prišel do mene, sicer vidno pretresen, ampak ni hotel točno povedati kako je z Jerco.
Tako se nisem preveč sekirala in obremenjevala. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da sem bila res slaba, slabo mi je bilo od vseh zdravil, bruhala sem, driskala sem (si predstavljate to takoj po carskem rezu), na splošno nisem bila zmožna ničesar. Na intenzivnem oddelku so bili vsi zelo prijazni do mene in so skrbeli zame. Tudi tako, da me tisti dan niso pustili na intenzivni oddelek za novorojenčke pogledat Jerce, ker sem bila preslabotna.
Naslednji dan zjutraj so me na vozičku odpeljali do njenega inkubatorja. In še vedno se spomnim kot bi bilo včeraj. Ko sem jo zagledala, se mi je podrl svet. Še zdaj me boli. Ja, vem. Ni ok. Ampak tako je. Boli spomin na te dneve. Ne to, da jo imam sedaj (da se ne bo narobe razumelo). Hudičevo me boli spomin na tiste dneve in noči.
Gledala sem tisto malo bitje, komaj 900 gramov in 32 centimetrov, ki se je zvijalo v inkubatorju kot mali piščanček brez perja. In ne, nisem videla vseh cevk in naprav, gledala sem samo njeno rokico. Z grozo in obupom.
Sesedla sem se nazaj v voziček. In jokala.
V tistem pa je prišla njena pediatrinja, ki jo je imela čez na intenzivnem oddelku in mi pomolila v podpis papir, da ga moram takoj podpisati, ker morajo narediti neke razsikave. Seveda nimam pojma za katere raziskave mi je molila tisti pildek. Dejansko mi je bilo vseeno. Videla sem tudi sočutne poglede sester, ki so se spogledovale med seboj, ker je bil njen pristop totalno nesočuten, neprimeren in še marsikaj. Stale so okrog mene in me tolažile kakor so znale in vedele.
Jerčina pediatrinja me ni seznanila z njeno diagnozo. Oziroma ni mi povedala ali jo sploh ima. Ni mi povedala kaj je sedaj z njeno rokico. Nič. Samo pomolila mi je tisti papir.
Ki sem ga seveda podpisala. Za vprašanja itak nisem bila sposobna.
Ne spomnim se točno prvih dni na intenzivni, vem le, da sem jokala non stop. Pa tudi še potem skoraj vsa dva meseca skupaj, ki sem jih preživela tam (no, tudi doma še kakšno leto, ampak pustimo sedaj to). Včasih sama, včasih mi je bilo vseeno ali me kdo vidi. Seveda so bile sestre, ki so me občasno tolažile, ampak strokovne pomoči pa nobene.
Nekajkrat me je videla jokati tudi glavna sestra oddelka, ko sem prišla iz intenzivne. Ki bi lahko svoja opažanja predala naprej. Ali pa me vsaj povprašala po vzroku. Ampak ne. Bolj pomembno se ji je zdelo, da je ona šefica in to tista najbolj pomembna, ki ji je bilo najbolj važno to, da se že na daleč vidi kako pomembna je. Saj me je še sama uspela na polno spraviti v jok, ker me je prišel v sobo obiskat Jaka, ki sem ga želela videti – ampak, ker menda to ni bilo dovoljeno, je zagnala vik in krik in je moral ven. Jaz pa seveda v jok (da ne govorim, da so seveda bile izjeme, več kot očitno, saj so si določeni lahko zamislili obiske – če ne drugega pa na hodniku).
Iz groznega obupa me je reševalo le to, da sem imela (oziroma vse mamice, ki smo bile tam) res veliko dela. Sliši se smešno in neverjetno, ampak ne, v porodnišnici, po rojstvu nedonošenčka, ne počivaš. Zbujaš se ob 5ih, da prideš hitro na vrsto v laktariju, da boš potem lahko na vsake 3 ure spet črpala in načrpala toliko, da tvojemu dojenčku ne bo potrebno dodajati umetnega mleka. Včasih še za kosilo nismo imele časa in ko so sestre ugotovile, da nismo uspele pojesti v tistem času, ko naj bi bilo kosilo, je bil cel halo. Na začetku se potem obremenjuješ še zaradi tega, potem pa sem parkrat na hitrco polovico zmetala na wc (ja, brez obsojanja, vem, da se ne meče hrane stran, samo tu se je šlo dejansko za preživetje), da je vsaj izgledalo, da sem nekaj pojedla.
V dveh mesecih, preživetih tam, me ni nihče vprašal kako se počutim in ali bi potreboavala kakršnokoli pomoč – pogovor, karkoli.
Kot mamicam nedonošenčkov nam je bila v vsem tem času ponujena 1 ura skupnega pogovora z gospo psihiatrinjo (ki itak ni poslušala kaj smo ji povedale) in nekaj seans meditacije skupaj z psihologinjo (mislim, da smo bile 3x).
Torej nikjer nikogar, ki bi ti prisluhnil. Nikjer nikogar s strokovnim znanjem, da bi te peljal čez najhujše občutke. Da bi ti pomagal vsaj začeti predelovati tako izkušnjo. Nikjer nikogar, ki bi ti vsaj povedal na koga se obrniti. Nikjer nikogar, ki bi ga vsaj lahko vprašal za kakšno diagnozo se gre pri tvojem otroku in ti vsaj povedal osnovna dejstva (za diagnozo sem izvedela iz papirjev, ki so ležali vedno ob inkubatorju – na hitro sem pofotkala vse kar je bilo napisano in potem googlala).
Ker si v tem času še posebno ranljiv in nenavajen komunikacije in interakcije z zdravniki, tudi ne znaš nastopiti odločno, se postaviti zase in za svojega otroka. To se naučiš potem z meseci, ko vsakodnevno obiskuješ razno razne specialiste in ostale zdravnike. Takrat se ti pa ob vsakem odgovoru, ki dejansko to niti ni in ki si ga očitno zastavil pretiho in prenežno, vsujejo solze in nisi ravno sposoben realno razmišljati.
Pred časom sem spraševala mamice, ki so šle čez podobno izkušnjo kot jaz ali je bila njim mogoče ponujena kakšna pomoč. Mislila sem, da se je v tem času le kaj spremenilo na tem področju. Ampak očitno se ni.
Še vedno za mamice, ki rodijo otroka s posebnimi potrebmi ali otroka, ki takoj potrebuje zdravniško pomoč ali operacijo, ni tam nikogar, na katerega bi se lahko oprle. Mu potožile. Mu izlile dušo. Se zjokale. In dobile strokovno podporo.
Meni se zdi to res nedopustno. Doživeti takšne travme, s katerimi se seveda potem sam doma ne moreš ubadati, ker skrbiš za otroka in letaš od zdravnika do specialista, brskaš za informacijami (ki ti jih spet nihče ne pove sam od sebe), možnostmi, … ni lahko. In pusti posledice.
Mame naj bi bile močne za svoje otroke, ampak vsaka stvar ima svoje meje. Tudi mame se enkrat zlomimo. In tudi jaz sem se. Sicer šele leto in pol nazaj. Ampak o tem kdaj drugič.
Tu sicer ne želim nikogar direktno oziroma osebno obsojati, ampak upam, da mogoče kdo, ki ima možnost na tem področju kaj narediti, tole prebere. In se zamisli. Ker mogoče to doživi njegova žena, hči, prijateljica.
Jaz pa sem izlila del svoje bolečine in se počutim malo bolje.
Do naslednje bolečine ….
Nataša
Preberi tudi – Jerčina operacija srčka.
