Jaka bo letos novembra dopolnil 12 let. Ja, puberteta že nekaj časa seka ven iz njega z vso silo. In seveda me občasno prav res skrbi, kako se bo sploh znašel v življenju.
Dolgo časa je bil edinček in se je svet vrtel le okoli njega. Celih 10 let.
Sicer razen teh pubertetniških izpadov in for nimamo večjih težav z njim (razen takooo težko je karkoli za šolo sploh naredit). Med poletjem sem bila celo zelo ponosna nanj. A kaj, ko me je ta teden presenetil klic.
Jaka je en tak poseben otrok. Že od rojstva. Zato pa je tudi bil toliko časa edinček.
Porodniška je bila z njim strašno naporna. Nikamor nisem šla, mogoče 100 metrov stran od hiše. Saj se je jokal in drl ko jesihar non stop. Seveda se še sprašujem kako to in kje sem ga posračkala, ampak časa ne moremo zavrteti nazaj.
Prvi otrok ti obrne življenje na glavo. V vsakem primeru. Tvoj ustaljen ritem, počivanje po službi, tišina,… vsega tega ni več. In mogoče sem bila preveč nemirna, nenavajena tega, da je nekdo vedno ob tebi,… ker sem morala za nekoga skrbeti 24 ur na dan oziroma me je težilo in nerviralo to, da me je nekdo potreboval non stop. Poleg vsega pa še nevajena nespanja, …. In se včasih sprašujem, če sem jaz kriva (oziroma oba z Urošem) za njegov “poseben” karakter.
Težko sva potrpežljiva z njim, priznam. Prehitro nama dvigne pritisk. Ker je trmast, rad malo izziva s svojimi šalami, vleče so kot lenivec in za vsako stvar ga je potrebno 100x prosit. No, vem, to so tipične pubertetniške fore. Je pa vztrajen, ko prosi ali bolje rečeno “teži” za igranje igric, … vztrajen je tudi pri tem, da ni šans, da poskusi kakšno novo jed. Včasih se mi zdi, da je vztrajen le pri stvareh, ki niso povezane s šolo, z odgovornostjo in z delom po hiši.
Ampak hkrati sem strašno ponosna nanj. Tako sem bila letos med poletnimi počitnicami zelo ponosna nanj. Ker se ni zlil z nekaterimi agresivnimi sovrstniki.
Poleti smo bili v kampu. Tam si je našel prijatelje, nekatere je poznal že od prej, nekatere je spoznal sedaj na novo. In seveda so se vsak dan družili, ni ga bilo po cele ure. Občasno je bilo treba še zaropotat, zakaj ni prišel ob dogovorjeni uri.
Potem pa se je en dan to čisto obrnilo. Jaka ni hotel več nikamor. Bral je knjige in ko sva ga hotela malo opomniti, da bi bilo fino, če dvigne rit in se gre malo podružit, enostavno ni hotel. Ni nama dalo miru in sva ga seveda previdno zasliševala. Počasi je povedal, da so se fantje skregali med igranjem nogometa. In da ta prepir ni bil tako nedolžen, saj so se med drugim tudi stepli in eden od fantov je drugemu popolnoma uničil kolo (z brcanjem in skakanjem po njem). Ok. Malo sem bila šokirana, pač nihče od njegovih prijateljev mi sicer ni zgledal kot kakšen hud pretepač. Ampak po videzu seveda ne moremo soditi nikogar. Zaradi ničesar. (Da pa ne bi mislili, da so bile to le besede Jaka, tudi Uroš je to medvrstniško mlatenje doživel, ko se je peljal mimo igrišča.)
Jaka si je potem našel druge prijatelje in užival naprej, v bolj mirnih hobijih, kot je potapljanje, lovljenje rib, branje knjig,…
Seveda sem o tem še naprej premišljevala in bila ponosna na Jaka, da se je sam umaknil iz take družbe.
In sem si mislila, da pa le ni vse izgubljeno? Mogoče iz tega fanta še kaj bo in ne bo igral igric non stop ter si zafural življenje. In da mu konec koncev le ne dajeva napačnih zgledov.
In sem bila že vesela.
Mogoče prehitro.
Kajti prejšnji teden sem dobila klic “kolega”, ki mi je povedal, da je videl Jaka, kako s prijateljem meče koruzo v mimoidoče avtomobile. Ajoj. Sem se mogla kar vsest in nekajkrat globoko vzdihnit in izdihnit. Uroš je kot zanalašč delal popoldan in ga nisem mogla poklicati. Ker mene ob kakšnih takih momentih zagrabi panika. Kaj pa sedaj? Kako naj reagiram? Naj se začnem kar dret? Kakšno kazen naj mu dam? Kaaaaj naj sploh?!
Po parih vdihih in izdihih sem se odločila, da mu bom lepo mirno povedala kaj sem izvedela in naj mi pove svojo plat zgodbe. Ga pač soočila s tem. Ter zahtevala pojasnilo.
Po prvem šoku, kako jaz vem, kaj sta s prijateljem počela, mi je pojasnil, da ni metal koruze v avto. Ampak … pod avto.
Khmmm… seveda mu verjamem. Verjamem mu zato, ker to dela non stop. No, ne meče stvari pod avte. Ampak nastavlja vse sorte zadeve (od snežnih kep do vodnih balončkov …) pod avtomobilske gume (ponavadi doma). Da vidi, kako stvari reagirajo, ko jih povozi guma. Ker se je isti dan k njemu oglasil tudi njegov prijatelj pajdaš, sem zaslišala še njega. In je povedal enako. Pod avtomobilske gume sta metala koruzo, da bi videla, kako se vse razprši okoli. Prijatelju sem lepo povedala, da naj tega ne delata več, ker se res lahko zgodi, da bo kaj priletelo v avto, šipo,… kamorkoli in lahko koga resno poškodujeta. In ne, nisem klicala njegovih staršev, ker se mi zdi, da bolj zaleže, če otroku nekdo drug pove, kar mu gre tisti trenutek, ko nekaj ne dela prav. Moje mnenje, seveda.
Jaku pa sem itak predavala celo popoldne. In ker je imel očitno slabo vest, sva celo v miru preživela popoldne v ponavljanju snovi, brez teženja o druženju s prijatelji in gledanju ali igranju igric.
Me pa zanima kaj storite vi, ko vaš otrok naredi kaj, česar ne bi smel? Ali kaj ste že storili? Sicer menim, da bi Jaka pri teh letih že moral vedeti kaj je prav in kaj ne. In to, kar je počel, res ni dopustno. Ker so lahko res hude posledice. Nisem pa prepričana ali sem prav odreagirala. Sem mu dala premilo kazen? Brez druženja s prijatelji do konca tedna in brez elektonskih naprav.
Kako bi vi odreagirali? Se vi sploh poslužujete kazni v smislu, da otroku odvzamete ugodnosti? Ali se samo pogovorite z njim?
Fotografije so delo Katja Kunstek Photography.
