08.02.2023

Prosim za pomoč. Pozna kdo dobrega psihoterapevta ali psihiatra?

by Nataša
Želimo preveč?

Že med poletjem sem opazila na družabnih omrežjih, da je tu vzdušje precej napeto. Sicer je napeto že odkar brskam po internetu (v mislih imam med.over.net, kamor me je že pred leti večkrat zanesla tipkovnica), ampak takega sovraštva ter toliko neprimernih besed, celo dejanj, še nisem zasledila. Mogoče je bilo to že prej, pa sem sedaj le preveč visela na internetu. Kljub temu, da jamram, da nimam za nič časa? Khmm … zna bit … pa vseeno …

Ljudje nimajo več osnovnega bontona. Ne razumem zakaj se je potrebno na družabnih omrežjih tako prepirati, iskati v vsakem stavku mišjo dlako in ko se tisti konec dlake le nekje zasveti, s takim veseljem izliti svoj gnev nad popolnoma enostavnim postom, vprašanjem, ki ga nekdo zastavi na facebooku, naprimer. Pa je to lahko le: “Prosim za pomoč. Pozna kdo dobrega pediatra? Ginekologa?”

Kljub temu, da se jih več kot očitno tema ne dotika, se čutijo poklicane, da komentirajo. Včasih na najbolj nizkoten način.

Priznam, seveda so posti, ki so dobesedno “smešni”. V katerih se dobri prijatelji, ki so na obisku pri drugih prijateljih sprašujejo, kako imajo lahko gostitelji tako grdo nametane brisače v kopalnici (in zraven še slikajo prijateljevo kopalnico oziroma omaro, v kateri niti niso tako grdo nametane brisače – vsaj za moje pojme). In ki se sprašujejo kako lahko sosed vsak dan prinese iz gozda toliko kostanja. In le kaj bo s tako količino počel?

Ne vem no. Pa kaj te briga? In kako naj mi to vemo? Vprašaj “prijatelja”, če bo to še hotel biti. Ali pa pač soseda. Jaz vem, da bi.

V redu. Prebereš kakšen smešen post, si misliš svoje in greš naprej. No, skrolaš dalje. Saj na čisto vsak post ti tudi ni treba odgovoriti. Če nimaš pametnega nasveta. In seveda v olikani in spoštljivi obliki.

In potem večkrat slišim:“Kam gre ta svet? Ta mladina se že v vrtcu ne zna obnašati. Kaj šele bo!”

Bo točno to, kar otorci vidijo. Vidijo pa nas. V celoti. Mi smo njihov zgled. Čeprav mislite, da nas ne slišijo, da nas ne vidijo, da nas ne opazujejo. Bodite prepričani, da temu ni tako. Otroci vsrkajo vse.

In tudi tisti gnev, ki ga stresate nad neznanci (ali pa celo znanci) na družabnih omrežjih, se vidi in “bere” doma. Ne vidimo tega samo mi, odrasli in mogoče mladina, ki beremo vaše komentarje. Mlajši otroci to enostvano čutijo, vedo, da nekaj ni v redu. In čez nekaj let bodo kopija vas/nas. Razen seveda, če si ne bodo privoščili dobrega psihoterapevta, psihiatra,… in predelali travme, ki smo jim jih mi pustili.

Razumem, da imate ljudje različne težave, probleme, skrbi. Ampak imamo jih vsi. In “moje” težave so najhujše težave. Saj razumete o čem govorim? Torej pomislite, da od nekoga težava, pa če se vam zdi še tako brezvezna, zna biti, da je pa za drugega življenjskega pomena tisti trenutek.

Otroci so naše ogledalo

Otroci so naše ogledalo

Spomnim se, da sem enkrat rahlo v škoku, ker sem ravno izvedela, da se Jerci ena luknjica na srčku ni zaprla (kot so napovedovali) in bo zaradi tega potrebna operacija na odprtem srčku, zastavila vprašanje v eni izmed zaprtih skupin, katere tema so prirojene srčne težave. Kaj hujšega?! Napadli so me kot lačni volki. Kaj sploh sprašujem? Zakaj nisem vprašala zdravnika? In kakšna vprašanja sploh zastavljam? Namreč med drugim sem tudi vprašala ali je možno, da je tako majhna in drobna zaradi srčka – kot je takrat zaskrbelo kardiologa.  … Da to bi mi bilo lahko jasno. To je prvi znak.

Seveda sem bila še bolj sesuta. Normalno, da nisem pomislila na to. Moja punca je bila rojena s komaj 900 g in sem si vedno njeno drobnost predstavljala kot posledica nedonošenosti. Poleg tega se s srčkom nisem ukvarjala, ker je bila ravno pred operacijo rokice in si nisem niti najmanj predstavljala, da bo morala še čez kakšne druge operacije.

In ja, priznam, v tistem šoku nisem nič vprašala kardiologa.

No in tako so me v skupini precej “namasirali”. In s svojim vprašanjem sem dosegla samo to, da sem se še bolj obremenjevala, še bolj bala in se slabo počutila. Pa ne samo zaradi skrbi kaj bo z Jerco, dobila sem še občutek, da sem  totalno slaba mama.  Ki ne zna poskrbeti za lastnega otroka, kaj šele videti, da ima zdravstvene težave (tako jasno vidne).

Dokler nisem dobila nekaj sporočil v zasebno, v katerih so me prijazni sotrpini potolažili in mi razložili kaj lahko pričakujem, na koga se lahko obrnem in kakšne so njihove izkušnje.

Torej? Kaj sem se naučila iz tega? Ne sprašuj več (neumnosti?!?) na družbenih omrežjih!

Ne, hecam se. Nisem se nič naučila iz tega. Razen tega, da sem videla, da ljudje res komaj čakajo, da lahko nekoga napadejo. Da komaj čakajo, da izpadejo pametni. Pravzaprav niti ne razumem, zakaj se tako obnašajo. Mogoče bi mi res lahko razložil nekdo, ki je študiral psihologijo obnašanja ljudi na družbenih omrežjih? Psihoterapevt ali psihiater? Kdorkoli?

Ampak ja, ljudje, dajte malo pomisliti, preden kaj napišete. Besede bolijo. In če nekdo nekaj napiše in če se ne strinjate z njim, z napisanim ali pa se vam stvar zdi neumna, se vam zdi brez veze, … se obrnite stran. Mogoče pa tista stvar nekomu res veliko pomeni. Super je, da smo ljudje različni. In dajmo to sprejet tudi v virtualnem svetu. Bi šlo?

p.s. Meni osebno je ta virtualni svet ena taka res super zadeva. Ker sem preko tega spoznala ogromno super, krasnih, dobrih, zabavnih, … (pa še bi lahko naštevala) ljudi. Nekatere od njih sem spoznala tudi v živo in smo postali super prijatelji, … nekatere pa sigurno še bom. In se že vnaprej tega veselim.

#vsizaspoštovanje

 

 

 

Preberi tudi