Konec lanskega leta sem ugotovila, da sploh ne hodim več ven, na zrak, na sprehod. Kar ni in ni bilo časa. Jerca ni v vrtcu in kadar imam kaj za postorit, jo čuva moja mami. Takrat si pač ne morem vzeti še časa zase, mar ne? Bi imela preveč slabo vest.
In ker smo že nekaj časa premišljevali o tem, da bi si nabavili domačega ljubljenčka (o tem sem pisala že tule), me je to, da nisem šla ven na sprehod, samo še bolj prepričalo, da ga nujno potrebujemo. Jaz ga nujno potrebujem, če že ne kdo drug. Da imam vsaj izgovor, da grem lahko ven. Da zadiham tistih par minut brez dela, brez poslušanja: mami, mami, … in da si dam malo glavo na off.
Ja, mame pač. Rabimo včasih izgovor, da poskrbimo zase. Mislimo, da bomo poskrbele zase. Pa temu potem niti pod razno ni tako.
Z Urošem sva že večkrat debatirala o tem katero pasmo bi imeli, če bi lahko izbirali. Želela sva majhnega psa, notranjega, ki nima dolge dlake (in mu po možnosti čim manj odpadajo), da ne bo preveč len, ampak da bo vseeno lahko z nami hodil na sprehode, tudi na kakšne bolj dolge in naporne (Uroš si je zamislil prjatelja za turno smuko). Ne kakšna občutljiva pasma. Najrajši sicer kakšnega mešančka. Pa da ne bo kakal in lulal več kot 1x na dan. Tole zadnje je hec.
Najbolj od vsega me je skrbelo kako bo z vonjem. Joj, če pomislim, da včasih pridem h komu na obisk in najprej zavoham ta pasji vonj, me vse mine. Uroš me je sicer tolažil, da če je pes non stop notri, vonja nima. Sem držala pesti, da bo temu res tako.
Nagivala sva se k nemškemu pinču, če že ne bi dobili kakšnega podobnega iz zavetišča. No, moja izbira bi bil francoz, ampak ok, nekje moram popustit. Seveda v zavetišču ne moreš preveč izbirat, kaj šele, da bi si izmišljeval tako, kot sva si midva zamislila.
Sicer bi bil to naš prvi pes, ki bi bil notri. Jaz sem si to želela že od malega. Saj veste, ko gledate na internetu prekrasne happy family fotke s kužkom ali dvema, kako se cartajo pred kaminom? Ali na kakšnem lepem belem kavču? In tako cortih zgledajo. Da ne govorim o takih, kjer so na sliki mali otroci s kužki. Za stopit se.
In si v glavi pač ustvariš neko fantazijo, kako bo lepo. Kako se bosta Jerca in kuža stiskala, skupaj odraščala, se lovila zunaj, igrala, … v glavnem, prijatelja za vedno. Kako ga bo Jaka peljal na sprehod in mu za hišo metal žogo? Aaaaa …ok, tole ravno ne… to sem vedela, da iz te moke ne bo kruha. Ahahaha. Ampak sanjati je vedno dovoljeno, ane?
In tako sem začela malo raziskovati po internetu. Našla sem družino v Prekmurju, ki je prodajala dva mladiča, pinča, ženskega spola. Na sliki na je bila mama pinč, ki je spala skupaj z njihovo hčerko v postelji. In seveda, padla sem takoj. Ta nam je namenjen. Direkt za nas. Kot odgovorna starša sva se odločila, da če želimo imeti psa, moramo imeti takega, ki je že vajen otrok. Sicer se je Uroš modro distanciral od vseh teh načrtovanj in veselja. Itak. Njegova taktika. Da bi potem lahko rekel: “Saj sem ti rekel. Vidva z Jako sta hotela psa, zdaj pa poskrbita zanj.” Če bi slučajno prišlo do kakšnih komplikacij. Je sodeloval, ampak ne s kakšnim hudim navdušenjem (na ven, seveda).
Tako smo se odločili, da se en dan sredi tedna odpeljemo na drug konec Slovenije. Priznam, da nisem čutila tistega otroškega veselja in vzhičenja, ko smo se vozili tja. Bilo me je strah. Ali bom sploh zmogla? Jerca je cele noči pokonci, če pa ni pokonci, se pa zbuja še parkrat na noč za dojenje in že tako spim po 4-5 ur na dan oziroma noč. Sedaj pa še pes. Šit, ane? Samo kaj naj, smo se že vozili in bili smo čedalje bližje.
