Prvomajski prazniki so za nami, včeraj smo se vrnili, spočiti, naspani, polni energije in z novimi idejami ter načrti.
Saj veste, da se hecam, mar ne? Nič od tega ni res.
Otvorili smo sezono špargljev. Kdo jih nima rad?!? Jaz jih obožujem … ampak le, če niso ravno vsak dan na mizi ;).
Ker sem pred časom za Veliko noč naredila res odlično LCHF pito, sem se ponovno odločila, da tudi iz špargljev poskušam narediti nekaj podobnega, le da tokrat naredim malo drugačno testo. Le to vsebuje ocvrto svinjsko kožico oziroma drugače rečeno HRUSTLJAVČKE. Poznate? Pri nas doma jih radi hrustamo vsi. Tudi najmlajša, Jerca. Seveda pade kakšen na tla tudi za psičko Lori ;). Okusne hrustljavčke najdete tule. Oziroma jih prodajajo pri najboljšem sosedu.
Mandljevo, lešnikovo moko in indijski trpotec lahko kupite v spletni trgovini Pajs brez obresti.
Medtem, ko se testo peče naredimo maso. Pečemo cca 35- 40 minut. Dober tek.
Sestavine
Navodila
Se še spomnite tistih dni, ko sta se s partnerjem na začetku vajinega ljubezenskega razmerja mečkala vsepovsod in kjerkoli se je dalo? Ne vem, moj spomin je že malo slab in se teh stvari že kar malo megleno spomninja. Včasih se celo sprašujem: Ma, sva bila to sploh midva? Ali je bilo to s kom drugim …khmmm… pustimo podrobnosti….
No, potem pa pridejo otroci in … včasih se vprašaš: “Aaaaa… kaj je že to?”
Dolgo nisem hotela imeti otrok. Reees dolgo. Šele tik pred tridesetim sem začutila nekaj. Tisto materinsko čustvo. In tudi dolgo nisem hotela imeti drugega otroka. Dokler ni bilo skoraj prepozno. Vedno sem bila zadovoljna s tem, kar sem imela.
Bila sem sproščena in brezskrbna …
Konec lanskega leta sem ugotovila, da sploh ne hodim več ven, na zrak, na sprehod. Kar ni in ni bilo časa. Jerca ni v vrtcu in kadar imam kaj za postorit, jo čuva moja mami. Takrat si pač ne morem vzeti še časa zase, mar ne? Bi imela preveč slabo vest.
In ker smo že nekaj časa premišljevali o tem, da bi si nabavili domačega ljubljenčka (o tem sem pisala že tule), me je to, da nisem šla ven na sprehod, samo še bolj prepričalo, da ga nujno potrebujemo. Jaz ga nujno potrebujem, če že ne kdo drug. Da imam vsaj izgovor, da grem lahko ven. Da zadiham tistih par minut brez dela, brez poslušanja: mami, mami, … in da si dam malo glavo na off.
Odkar smo prvič dali tavečjega v vrtec, spremljam obvestila, da so se v vrtcu pojavile uši. Zgodba se ponavlja v osnovni šoli. Ko sem prvič to prebrala, me je skoraj kap. Halo? Uši? V teh časih? Ok, no, najbrž samo tam, kjer imajo neustrezno osebno higieno. To sem si mislila na potiho, pri sebi, seveda.
