Dolgo nisem hotela imeti otrok. Reees dolgo. Šele tik pred tridesetim sem začutila nekaj. Tisto materinsko čustvo. In tudi dolgo nisem hotela imeti drugega otroka. Dokler ni bilo skoraj prepozno. Vedno sem bila zadovoljna s tem, kar sem imela.
Bila sem sproščena in brezskrbna …
Še vedno sem … ampak …
Ko se je rodila Jerca, sem bila presrečna (seveda po začetnem šoku). In še vedno sem. Ne glede na to, kako je naporno, stresno, kako smo včasih vsi utrujeni, tečni, … ne bi tega zamenjala za nič na svetu.
Zadnje čase pa me res daje nostalgija. Nostalgija po tistem brezskrbnem življenju, ki sem ga imela pred otroci, pred družino. Rada bi spet začutila to brezskrbnost v moji glavi, v mojem telesu,… tisto, ko sem lahko šla brez skrbi na pijačko ali dve in ki se potem nista končali le pri dveh. Tisto brezskrbnost, ko je bil vikend tih, miren, stanovanje pospravljeno v nulo. Nedelja je bila samo moja, spala sem do destih, šla na bližnji hrib, si privoščila kopel in celo popoldne brala knjige in gledala TV. Imela splaniran cel teden vnaprej, da je bil lepo zapolnjen, a ne preveč. Ni mi bilo dolgčas. Nikoli.
Spala sem med tednom sicer malo, ampak sem potem vedno za konec tedna prinesla notri. Sedaj spim malo, ampak težko prinesem notri. In vedno me nekaj skrbi. Zadnje čase vse. Tudi če Jerco pazi babi, me skrbi, imam slabo vest, da jo nima mogoče predolgo. Tudi če jo ima Uroš, imam slabo vest, saj mogoče bi jo pa vseeno lahko imela jaz. Ko je Jaka zunaj cel dan, me skrbi, da ne bo kaj ušpičil. Da si ne bo kaj naredil, se poškodoval. Saj pri teh mulcih in takih akrobacijah nikoli ne veš. Skrbi me ali se premalo ukvarjam z njim. Skrbi me kaj bo, ko bo šla Jerca v vrtec. Skrbi me kako se bom preživljala. Nimam plana.
Za znoret!!! Res bi se vsaj za pol dneva vrnila v tisti čas – čas brez skrbi. Brez skrbi za druge. Brez skrbi kaj bo prineslo življenje in kaj bo jutri. Je to možno??? Vem, da ne. Lahko si le malo preusmerim misli. In razmišljam pozitivno.
In seveda že, ko sem tole napisala, mi je lažje …
… in slišim Jaka, ki govori v spanju (in komaj čakam, da se ponoči priplazi v spalnico) ter Jerco, ki se že premetava v spanju, kar pomeni, da bo kmalu čas za prvo budnico … in ko ju imam takole zjutraj ob sebi … ne, ne bi tega zamenjala za nič na svetu. Moja cukra. Moji ljubezni. Moja učitelja.
In ne, nimam slabe vesti, ker sem tole napisala. Četudi si želim za kak dan ali dva nazaj, biti in živeti v brezskrbnem svetu, še ne pomeni, da ne obožujem svojih otrok in da sem slaba mama.
Vsako obdobje v življenju prinese sladkosti in hkrati težave, normalno.
Upam, da bom kmalu našla čas zase, da malo pomeditiram in se sprostim. Potem bo vse lažje.
Se ve kdaj znajdete v takem obdobju? Trenutku? Ko bi kar vse spustile in šle s čarobnim strojem malo z možgani na off … ?
