Konec lanskega leta sem ugotovila, da sploh ne hodim več ven, na zrak, na sprehod. Kar ni in ni bilo časa. Jerca ni v vrtcu in kadar imam kaj za postorit, jo čuva moja mami. Takrat si pač ne morem vzeti še časa zase, mar ne? Bi imela preveč slabo vest.
In ker smo že nekaj časa premišljevali o tem, da bi si nabavili domačega ljubljenčka (o tem sem pisala že tule), me je to, da nisem šla ven na sprehod, samo še bolj prepričalo, da ga nujno potrebujemo. Jaz ga nujno potrebujem, če že ne kdo drug. Da imam vsaj izgovor, da grem lahko ven. Da zadiham tistih par minut brez dela, brez poslušanja: mami, mami, … in da si dam malo glavo na off.
