Mamini instinkti, ki se začnejo že v času, ko se ženska zave, da je noseča, imajo dejansko znanstveno podlago. Raziskovalci so prvih 1.000 dni otroškega življenja – od nosečnosti do otrokovega 2. rojstnega dneva – opredelili kot kritično okno časa, ki postavlja stopnjo intelektualnega razvoja in doživljenjskega zdravja. To je obdobje ogromnega potenciala, pa tudi ogromne ranljivosti.
Moja princesa bo drug teden dopolnila 2 leti. Sicer bi moral biti njen rojstni dan 4.6., ampak so okoliščine pripeljale do tega, da je morala zapustiti mamino zavetje maternice malo prej, 6.4.
Seveda sem bila kot vsaka mama, ki rodi nedonošenčka, v začetku strašno prestrašena, se veliko obremenjevala in tudi veliko prejokala. Skrbelo me je, kakšne posledice bo to pustilo na moji punčki. Ali bodo le psihične ali bodo tudi fizične? Tisti, ki spremljate moj blog, veste, da se je Jerca rodila s hudo okvaro leve rokice in je bil to dodaten šok in seveda dodatna skrb, obremenjevanje, strah,…
Veliko sem se samoobtoževala, ker moje telo ni rodilo “normalnega” otroka. In premišljevala kaj bi bilo, če pa mogoče takrat v začetku nosečnosti ne bi šla na kolo, pa ne bi šla tečt, pa če mogoče ne bi takrat telovadila, … hvaležna sem bila le za to, da nisem vzela niti enega zdravila, kakršnihkoli tablet, ker potem bi bilo najbrž še to zraven. Seveda sem skrbela za primerno prehrano, ampak …
Po določenem času, ko sem ozavestila, da jamranje in smiljenje samemu sebi ne bo prineslo nič dobrega ter da me Jerca rabi močno, samozavestno, optimistično in polno ljubezni, sem misli usmerila le v pozitivno (in seveda me je potreboval tudi Jaka, saj je bil dolgo edinček in je še bolj rabil mojo ljubezen in optimizem, ki ju zaradi takratnih okoliščin nekaj časa ni dobil). Ne bom rekla, da sem vse to prebolela, ker občasno še prileti kak strahec mimo mojih možgan, ampak se držim na pozitivni ravni večinoma časa.
Saj konec koncev smo mi, starši, tisti, ki dajemo otroku zgled. Čutijo tisto, kar mi čutimo, pa četudi si včasih tega ne priznamo. Zato sem se odločila, da bom dajala le ljubezen, ogromno ljubezni (poskušala, seveda). Preko nege, preko igre, preko hrane. Zavedam se, da pomanjkanje čustvenega ugodja – ki vključuje primerno prehrano, ljubezen in priložnost za rast, razvoj in igro v varnem in zdravem okolju – lahko okrni otrokov razvoj. Za svoje otroke pa želimo le najboljše. In jaz si za Jerco sploh želim najboljše. To je tudi razlog, da jo še dojim. Ker želim, da razvija svoje možgane in potenciale do neskončnosti. To je tudi razlog, da jo poskušam razumeti. Kar pomeni, da jo pustim, če se želi igrati sama (kar ni velikokrat) in se igram z njo, ko me potrebuje. Da jo poskušam preusmeriti v igro, kjer lahko kaže napredek in se razvija ter si s tem krepi samozavest. Da spodbujam njeno samostojnost. Da ji pustim, da čuti tako, kot čuti, pa čeprav jezo in bes, vendar sem še vedno ob njej. *
Zato vas pozivam, da spustite poglede iz mobilnih naprav. Ne poglejte Facebooka in Instagrama prvo, ko pridete iz službe, temveč objemite svoje otroke, jih polupčkajte, se malo pohecajte in nasmejite. Ter jim prisluhnite. Z veliko ljubezni.
“Ker najzgodnejše otroštvo predstavlja okno priložnosti, saj lahko otrokovi možgani v tem obdobju vsako sekundo tvorijo 1000 novih povezav. Gre za najvišjo hitrost tvorjenja možganskih povezav v katerem koli obdobju v življenju posameznika, ki predstavlja temelj za odraslo dobo. Pomanjkanje čustvenega ugodja – ki vključuje dojenje in primerno prehrano, ljubezen in priložnost za rast, razvoj in igro v varnem in zdravem okolju – lahko okrni razvoj teh ključnih povezav v otrokovih možganih.”, navaja Unicef.org na svoji spletni strani.
Od 25.3. do 31.3. poteka pod okriljem UNICEF Slovenija kampanija #eatplaylove. Bistvo kampanije je ozaveščanje o pomenu kakovostnega zgodnjega otroštva, ki lahko zaznamuje otrokovo prihodnost. Kampanija poudarja pomen igre, ljubezni in prehrane v otroštvu. Najnovejša dognanja kažejo, da način, kako starši in skrbniki negujejo in podpirajo otroka v zgodnjem otroštvu, odločilno vpliva na razvoj njegovih možganov in potencialov.
*To vse se bere strašno pocukrano. Ja, pišem o tem, kje se trudim, priznam pa, da mi ne uspeva vedno. Saj veste: sem le človek in pridejo tudi dnevi, ko ne gre vse po planu oz po maslu ;).
