Včeraj oziroma predvčerajšnjim sem objavila svojo zgodbo o dojenju skozi katero sem šla pri Jerci. Ker sem sebe imela že za izkušeno dojiljo, sem tokrat predvidevala, da bo dojenje steklo brez večjih težav.
Pa vendar sem ponovno naletela na ne ravno prijazno in razumevajočo sestro v porodnišnici, ki me je vseeno spravila v negotovost.
Glede na to, da se bliža festival Dojiva se, ki bo potekal v več mestih po Sloveniji to soboto, 3.8. in da sem ponosna ambasadorka letošnjega festivala, sem se odločila, da napišem tudi svojo zgodbo o dojenju.
No, pa se je zgodilo. Prenehala sem dojit. Ja, Jerca se je prenehala dojit. Drug teden bo stara 26 mesecev oziroma korigirano točno 2 leti. In če mi ne bi bilo tako strašno naporno, bi jo dojila še naprej. Ni kazala znakov, da bi sama prenehala.
Sploh ne znam povedat, kako strašno mi je hudo. Ko premišljujem o tem, bi šla najraje k njej in ji dala njeno “zizi”. In sem bila v tem tednu dni, odkar sva prenehali, že čisto čisto na tem, da ji spet ponudim. No, priznam, sem ji. Pa ni hotela.
Mamini instinkti, ki se začnejo že v času, ko se ženska zave, da je noseča, imajo dejansko znanstveno podlago. Raziskovalci so prvih 1.000 dni otroškega življenja – od nosečnosti do otrokovega 2. rojstnega dneva – opredelili kot kritično okno časa, ki postavlja stopnjo intelektualnega razvoja in doživljenjskega zdravja. To je obdobje ogromnega potenciala, pa tudi ogromne ranljivosti.
Debata okoli dojenja poteka že odkar prebiram internet – predvsem glede dojenja v javnosti. Tako kot vsaka tema ima tudi ta dve strani. Eni zagovarjajo dojenje v javnosti oziroma bolje rečeno dojenje kjerkoli in kadarkoli pač otrok hoče. Drugi pa pravijo, da je to zasebna stvar med mamico in otročkom, dojenčkom in naj se otrok doji le tam, kjer ni nikogar drugega. Sama sem zagovornik dojenja kjerkoli in kadarkoli. Tudi dojim kjerkoli in kadarkoli in me ne zanimajo mnenja ostalih, tudi ne ogledujem si jih, medtem ko dojim. Najbrž se je že kdo našel, ki je zmajeval z glavo ali pa prezirljivo gledal, izkušnje pa imam samo z nasmehi in odobravajočimi pogledi. Ampak to sem jaz. Dojenje v javnosti sem že obdelala v eni izmed prejšnjih zapisov. V tem pa bi rada predstavila fotografije dojenja, ki so neskončno lepe in narejene izpod rok odlične fotografinje Sanie.