Dojenje, veliki izziv – 1. del

by Nataša
Dojenje zna biti velik izziv

Glede na to, da se bliža festival Dojiva se, ki bo potekal v več mestih po Sloveniji to soboto, 3.8. in da sem ponosna ambasadorka letošnjega festivala, sem se odločila, da napišem tudi svojo zgodbo o dojenju.

Sem mamica trem otrokom in od tega sedaj dojim drugega oziroma drugo. Vse tri sem rodila s carskim rezom.

Jaka, prvega (ki je sedaj star že 12 let) nisem dojila. Oziroma sva na začetku nekaj poskušala, pa ni bilo ravno uspešno. Jaka je že v porodnišnici strašno jokal, sama pa nisem imela dovolj znanja in informacij glede potreb novorojenčka. Tudi nisem bila pripravljena na jokavega dojenčka. Bila sem prestrašena in nesigurna vase ter v svoje početje. Sicer sem ga nekaj časa pristavljala k prsim ter hkrati črpala, ampak se je strašno jezil ves čas in kričal. Domnevala sem, da mu moje mleko ni ok, da mu ne paše. Zato sem počasi začela dodajati adaptirano mleko, svojega, izčrpanega, pa sem zlivala stran. Pri črpanju sem sicer še vztrajala približno 2 meseca, ker sem upala, da se bo mali mož mogoče umiril in se začek dojiti, pa temu ni bilo tako. Po 2. mesecih se je zgodba z dojenjem končala. Jaka je bil od tedaj dalje hranjen le z adaptiranim mlekom (jokal je pa še dalje precej).

Po rojstvu Jaka sem bila precej let prepričana, da ne bom imela več otrok. Kljub temu pa me je pogled na doječo mamo vedno pritegnil in zdelo se mi je strašno lepo. Tak prizor bi lahko opazovala ure in ure. Zato sem bila, ko sem zanosila drugič, odločena, da bom tudi jaz dojila.

Mislim, da mi je največ dala FB skupina Dojiva se. Tam sem se naučila skoraj vsega. Prebirala sem stare teme in vestno sledila novim. Prebrala sem tudi knjigo 10 P – jev za uspešno dojenje od Willme. Mislim, da sem bila že zelo hitro v nosečnosti pripravljena na akcijo.

Pa vendar se je zgodilo to, česar pa nisem predvidela. Rodila sem prekmalu. Precej prekmalu. V 32. tednu sem rodila Jerco, težko le 900 g. Kar pomeni, da je bila še zelo zahirana. Poleg prezgodnjega poroda pa je bila Jerca rojena tudi z anomalijo leve rokice, kar pa je bil tudi precejšen šok za naju oba.

Seveda ob tem, ko rodiš prezgodaj ali pa otroka, s katerim ni vse ok, ne pomisliš najprej na to:” Ojej, zdaj pa ne bom mogla dojit, kot sem si zamislila.” Želiš si le, da je z otrokom vse ok. Pa naj bo dojen ali pač ne.

Vendar pa v Porodnišnici Ljubljana obstaja poseben “protokol” za mamice nedonošenčkov. Takoj po rojstvu otroka, oziroma ko pač zmoreš, te sestre spremijo v laktarij. Laktarij je prostor v porodnišnici, kjer mame izbrizgavajo mleko.

Spomnim se, da so me v laktarij peljali še na vozičku (zaradi carskega reza). In tam se je dejansko začela moja pot dojenja. Lahko bi kar rekla, moja trnava pot. Tam so me sestre naučile osnove umivanja in razkuževanja rok (kar moraš strogo delati pred izčrpavanjem), tehniko črpanja, pravilno uporabo pripomočkov ter ravnanja z izčrpanim mlekom. Mleko sem si (tako kot ostale mamice nedonošenčkov) črpala vsake 3 ure in s ponosom lahko povem, da je Jerca v času bivanja na intenzivni dobila le enkrat (čisto na začetku) adaptirano mleko. Vem, da ji ne bi bilo nič hudega, četudi bi “gor zrasla” samo ob adaptiranem, ampak jaz še vedno ob tem čutim ponos. Ponosna sem nase, da sem v tistih trenutkih to zmogla. Kajti psihično sem bila zaradi njenega stanja oziroma njene prirojene anomalije čisto na tleh.

Jerca je bila kar hitro odpuščena na oddelek ter domov. S samo 1600 g smo jo pripeljali domov.

K prsim sem jo poskušala pristaviti že na intenzivnem oddelku, ko je bila še v inkubatorju. Sestre so jo stehtale pred in po podoju, pa ni kazalo, da bi ji uspelo kaj posesati. Ampak jaz sem bila kljub temu zadovoljna. Bila sem prepričana, da če me bo vohala in če bo čutila bližino prsi, da se ji bo slej ali prej “odprlo”. Tudi na oddelku sem jo kljub nasprotovanju sester večkrat pristavila. Sestre so mi svetovale naj jo ne mučim z dojenjem, ker je še prešibka. Normalno, da sem se jokala ob teh besedah, razočarana in do skrajnosti žalostna, ampak vdala se nisem.

Tako sem naslednja 2 meseca, ko sva prišli domov, sedela na kavču, napol naga oziroma zgoraj razgaljena, z Jerco v naročju ali ob sebi. V kolikor si nisem črpala, sem jo pa pristavljala na vsak njen premik, mrmranje, jok,… Poskušala sem z nastavki. Več različnih velikosti. Potem s sistemom za hranjenje SNS (cevke), različnimi cuclji, … ni da ni. Poskušala sem z različnimi položaji. Sede, leže, stoje, v ritmu glasbe, …. Prebirala in pogledala sem vse možne članke in filmčke na internetu. Vmes sem se neštetokrat zjokala, da ne morem več. Uroš me je tolažil (oz. je mislil, da me tolaži), da naj se ne mučim in grem po adaptirano mleko. Pa se še kar nisem vdala. Ko sem po dveh mesecih napora ugotovila, da ne zmorem več in da tako ne gre naprej, sem poklicala svetovalko za dojenje. Dogovorila sem se za datum obiska.

Ker pa je Jerca zaradi rokice 2x tedensko obiskovala fizioterapijo, sem tam pojamrala tudi glede tega. Da nama dojenje ne steče in ne steče. Fizioterapevtka mi je ponudila pomoč ter naju je opazovala kako se poskušava podojiti. Ugotovila je, da Jerca dejansko nima dovolj razvitega sesalnega refleksa. Pokazala mi je vajo, s katero sem jo potem spodbujala k sesanju. In uspelo je skoraj takoj. Wuhuuuuuu … Noro sem bila ponosna na obe.

Odpovedala sem svetovalko za dojenje.

In najina pravljica je trajala več kot 2 leti. No, pravljica. Bilo je še kar nekaj vzponov in padcev. Ampak na splošno je bila Jerca velik zizoholik.  Mislim, da bi jo še vedno dojila (seveda, če bi si tega želela), če me ne bi imela ponoči za živo dudo in jaz enostavno nisem zmogla več.

Kako pa sva zastavili dojenje z Jagodo in kakšno izkušnjo sem tokrat doživela v porodnišnici … to pa vam zaupam jutri.

Naslovno fotko je posnela Sanja’s visuals.

 

 

 

 

Preberi tudi