08.02.2023

Prenehanje dojenja – konec pravljice ali more?

by Nataša

No, pa se je zgodilo. Prenehala sem dojit. Ja, Jerca se je prenehala dojit. Drug teden bo stara 26 mesecev oziroma korigirano točno 2 leti. In če mi ne bi bilo tako strašno naporno, bi jo dojila še naprej. Ni kazala znakov, da bi sama prenehala.

Sploh ne znam povedat, kako strašno mi je hudo. Ko premišljujem o tem, bi šla najraje k njej in ji dala njeno “zizi”. In sem bila v tem tednu dni, odkar sva prenehali, že čisto čisto na tem, da ji spet ponudim. No, priznam, sem ji. Pa ni hotela.

Ko je bil Jaka še dojenček, sem imela hude pripombe na tiste, ki so dojile več kot tam nekje 8 mesecev (sama seveda v prvo nisem dojila, sem se trudila nekaj časa, pa črpala, samo ni šlo). Včasih sem videla večje otroke, ki so se še dojili in sem bila zgrožena. Saj rekla nisem nič, samo ni mi bilo ravno apetitlih.

Ampak zarečenega kruha se največ poje, mar ne?

In tako se je zgodilo tudi meni. Kar naenkrat je minilo 2 leti in moja mala miška se je še dojila. V bistvu se je dojila čedalje več. In samo, da me je videla, je bilo: “Ziiiziiii, mamiiii, ziiiziii!!!” In postajalo je iz dneva v dan bolj naporno. Predvsem pa noči.

Okoli Novega leta sem si rekla, da  počakam največ do operacije, ki naj bi bila marca. Pa je bila ravno na dan predvidene operacije hospitalizirana na infekcijski zaradi bolezni in seveda operacija je odpadla.

Ko pa je otrok bolan, mu ne moreš vzeti nekaj, kar je njemu najljubše. In tako sem seveda prestavila prenehanje dojenja na drug datum. Čeprav sem kar malo dvomila, da bom zdržala (do naslednjega datuma operacije).

To nespanje zaradi dojenja več ali manj celo noč me je ubijalo. Zjutraj pa si je tam nekje ob petih do tam nekje pol sedmih, sedmih punca privoščila in vlekla na polno. In ker v teh dveh letih nisem ugotovila pravilne namestitve med dojenjem, nikakor v času podoja nisem mogla spat. Pa sem si polagala vzglavnike pod rit, za rit, za hrbet, med noge,…ni da ni …nič ni pomagalo. Vsak položaj me je ubijal. Boki so me kljub izdatni lastni podlagi boleli, kot da imam nekaj kilogramov kamnov na sebi. Ni mi šlo. Nekatere spijo zraven, medtem ko dojijo…jaz nikakor nisem mogla… in ko nisem več zdržala teh bolečin v boku, sem ji vzela joško…. potem je šele bil hudič. Dretje na polno. Ampak ok, vsaj za trenutek sem se lahko premaknila. In ji spet dala zizi. Ter čakala, da mine. Kaj pa naj?

V drugi nosečnosti sem kar nekaj prebrala o dojenju. Spremljala FB skupine in seveda upala, da mi tokrat uspe dojit. Da ne bi imela mleka, nisem dvomila, ker sem ga že v prvo imela ful, samo nisem imela živcev, volje in potrpljenja za dojenje, ker se je mali pošastek non stop drl. In tako je pristal na flaški in umetnem mleku. Nikoli se nisem preveč obremenjevala zaradi tega. Še vesela sem bila, ker je vsaj kdo lahko vskočil ponoči in pa kmalu sva ga z Urošem lahko deportirala k babici v Velenje na počitnice. Je pasalo.

Druga pošastka pa je čisto druga zgodba. Jerca se je rodila kot nedonošenka. In seveda je bila najprej hranjena preko sondice. Z mojim mlekom, saj sem si že v porodnišnici začela črpat. Tudi na EINT (intenzivna za nedonošenčke) sem jo poskušala parkrat pristavit k prsim, ampak ni bilo kaj veliko haska. Ko je prišla k meni na oddelek, sem jo tudi poskušala pristavljat, prosila sestre za pomoč. Ampak dobila več ali manj odgovor, da naj ne mučim revčke, ker je še prešibka, da bi bila sposobna sesat. Seveda sem bila razočarana. Ampak nisem obupala. Ko sva prišle domov sem se držala vsega, kar sem prebrala v knjigah in v FB skupinah. Sedela sem na kavču približno 2 meseca, z joškami ven in ob vsakem stoku, premiku sem jo hitro pristavila.

Ma, če sedajle o tem premišljujem, sploh ne vem kje sem imela moč. Mogoče sem imela slabo vest, ker se je rodila nedonošena, ali pa ker se je rodila z okvarjeno rokico, mogoče sem samo želela, da bi imelo moje življenje nek smisel (pred nosečnostjo sem dobila odpoved in me je to precej prizadelo) … ne vem…se še sedaj sprašujem. Mogoče sem pa le hotela dojit. Iz ljubezni.

No, in ta 2 meseca sem samo poskušala dojit, črpala mleko, uporabljala vse sorte finte, ki sem jih prebrala. Uporabila sem SNS sistem hranjena od Medele, kupila flaško od Medele, s katero naj bi se naučili sesati. Uporabljala nastavke, pa spet ne. Uffff… Res vse. Dokler mi ni po dveh mesecih fizioterapevtka čisto po naključju pokazala, kako se preveri ali ima otrok sploh sesalni refleks. In sva ugotovili, da ga nima. Pa sem doma malo natrenirala tudi to. In tako se je Jerca začela odzivat na moja polna prsa.

In ko je zagrabla zizi,  ju ni več spustila. Se je splačalo. Čeprav so mi vmes večkrat rekli, da naj se ne mučim več, ker nisem spala, čez dan nisem nadomestila spanca, ker ni bilo časa, bila sem tečna, utrujena, na robu obupa,…

In tudi dojila sem jo vsepovsod, v trgovini, na cesti, na sprehodu, na plaži, …

In kako mi je uspelo prenehati z dojenjem brez kakšnih hudih dram in joka?

Na “zizi” sem si našpricala propolis, da sta bili malo “umazani” in sem ji rekla, da sta sedaj “kak”. In ko sem jo vprašala, če bi vseeno poskusila, je rekla: “Ne, zizi kak!” In ni hotela več. Kljub temu je pred opoldanskim spancem ali pred večernim uspavanjem tiho rekla: “Zizi … ziiiziii…”. In seveda, ker mi srce ni dalo, sem ji hotela ponuditi, pa je potem pogledala “zizi” in rekla:” Ne, zizi kak.”. Seveda me je potem tudi totalna panika. O, šit, kaj sem pa sedaj naredila? Ampak sem se pomirila, se spomnila zakaj sem se sploh lotila tega, parkrat globoko vdihnila in sama sebe potolažila.

Joj, ful mi je hudo, sploh ko tole pišem. V želodcu me stiska, pri srcu me boli. Ampak vem, da jaz ne bi več zmogla tega tempa.

…. in tako se je zaključilo eno prekrasno obdobje. Pa kljub temu, da vem, da je tako najbolje za obe, ker je preseglo vse meje, se počutim obupno. Seveda imam slabo vest, pa še kako.

Samo upam, da sem ji dala res največ, kar sem ji lahko.

In sem vesela, da sem se odločila te najine trenutke ovenkovečiti tudi na fotografijah.  Lahko si jih pogledate spodaj. Prekrasne fotografije so nastale izpod rok Sanja’s visuals.

Dojenje je res nekaj najlepšega
Dojenje je res nekaj najlepšega
Prekrasni trenutki
Prekrasni trenutki
Najboljša tolažba
Najboljša tolažba

 

 

 

 

Preberi tudi