Prvi maj je v mnogih državah dela prost dan. Slovenska tradicija 1. maj obeležuje zlasti s kurjenjem kresov na predvečer praznika, nošnjo nageljnov in prvomajskimi budnicami.
Mi, kot družina z malim otrokom, bomo namesto kurjenja kresov, pokurili še zadnje atome za uspavanje 2 letnice, zjutraj pa nas bo namesto bučne godbe, zbudila prav taista bučna 2 letnica. Najbrž ob približno isti uri, kot ostale prvomajska budnica.
Izvorno je 1. maj praznik industrijskih delavcev v spomin na njihove tovariše, ki so padli pod streli kapitalistične države, ko so se solidarno potegovali za boljše delovne razmere, višje mezde in krajši delovni čas. Posledica teh bojev je 8 urni delavnik, če še slučajno ne veste.
In kaj ima sedaj mami blogerka s 1. majem, se sprašujete? Vse.
Večini 1. maj pomeni le dela prost dan, dan za možnost praznovanja, dan, ko nam ni treba v službo. Tudi sama imam rada proste dni, priznam. Ampak odkar sem ostala brez službe, prostih dni dejansko nimam. Če verjamete ali ne. In dvomim, da je tu katerakoli mama, ki je dejansko prosta katerikoli dan. Seveda si vzamemo kakšen popoldan, kakšen vikend na off. Ampak vseeno. Spremlja nas skrb. Skrb za otroke, skrb za dom, tudi skrb za moža, partnerja. In velikokrat tudi skrb kako preživeti. Vsaj mene.
In tudi skrb za vzgojo. Kako vzgojiti otroka, da bo prav? V večini primerov še sama ne vem kaj točno je prav. Priznam. Sem zmedena. Ker kot sem zgoraj napisala, če ne bi bilo takratnih gibanj, ki bi pripeljali do boljših razmer, tudi delavskih, sedaj ne bi živeli v takem izobilju. Ne bi mogli otrokom toliko nuditi. Ob vsem tem pa bi ju, vsaj jaz, rada vzgojila v empatična, solidarna, odgovorna, samozavestna, … odrasla. Ki se bosta cenila in ki bosta vedela, kaj bi v življenju rada.
Kar pa je težko.
Če samo napišem primer. Sama občasno tudi kaj zašijem. Poznam kar nekaj ljudi, ker sem pač firbčen človek po naravi. Imam kar nekaj kolegic, prijateljic, znank,… ki večinoma vedo, da šivam. Obenem pa se med temi kolegicami, znankami,… marsikdaj najde katera, ki bi rada, da ji zašijem na pol zastonj. “Pa sej za prijatlco boš dala skonto, a ne?” Draga moja, rada bi ti povedala, da žal s tem ne morem plačati položnic, hrane, obleči otroka ali mu plačati dodatne dejavnosti. Žal ne. Ne rečem tega na glas, ker me to vedno znova preseneti. Ampak mislim pa si. Pa sem rekla, da je najbolje, da to kar zapišem. Da bo enkrat jasno vsem.
In dodam, da jih je kar nekaj (vsaj tistih, ki so sami od sebe, od svojega dela, od svojega biznisa odvisni), ki bi se strinjali z mano.
1. maj se mi je zdel idealen dan za nekaj takega.
Ker ta dan naj bi bil ikona solidarnosti. Mar ne? Pa se mi zdi, da večina ljudi te besede ne pozna prav dobro. Za tiste, ki jo še ne, vam prilagam link – definicija solidarnosti.
Solidarnost pomeni podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga, je pripravljenost za medsebojno pomoč in sodelovanje (SSKJ, 2005). Solidarnost se gradi na odnosih med posamezniki in sočutju do drugih.
Solidarnost ni nekaj, s čimer se otroci že rodijo. Otroke lahko naučimo solidarnosti preko razvijanja empatije in socialnega učenja. Ampak. Kako bodo tisti starši, ki se tega sami niso naučili, naučili tega svoje otroke? Ker solidarnost pomeni tudi, da prejmeš dostojno plačilo za opravljeno delo. Na podlagi zgoraj napisanega pa vam lahko povem, da res ni čutiti neke hude solidarnosti več.
In potem velikokrat premišljujem ali delam prav, ko težim Jaki, da naj gleda na druge, poskuša pomagati, vpraša prijatelje po počutju? In Jerci, komaj 2 letnici, je prav, da jo že sedaj učim kako se skrbi za druge? Da ji o tem pripovedujem? Ne vem, včasih se vprašam ali sem samo jaz taka kot starš? Da ju bom napačno vzgojila v ta kruti, egoistični svet, v katerem vsi gledajo samo nase, si jemljejo le zase? In sploh ne pomislijo na drugega. Kako bosta pa v tem primeru preživela? Bosta sploh?
Najti mejo med zdravim egoizmom TER empatičnostjo in solidarnostjo je včasih težko. Mislite, da jo vi imate? Vam to gre?
