Prejšnji teden sem delila pismo mamice, ki me je prosila, da naj njeno sporočilo poskušam predstaviti čim večji populaciji ljudi. Saj lahko le z ozaveščanjem in tudi s pogovorom doma, z otroki, preprečimo, da se ustrahovanje sploh dogaja. Do tega moramo imeti ničelno toleranco. Ne glede na vse.
Jesper Juul je v tem članku povedal naslednje:”Otroci premorejo empatijo in tudi uvid. Znajo ločevati med prav in narobe, vendar ob sebi potrebujejo odgovorne odrasle, ki ustvarjajo pravo ozračje.”
Se vsi strinjamo s tem, mar ne? In le mi, starši in odrasli lahko naredimo marsikaj, da do ustrahovanj po šolah (in tudi izven le teh) ne bo prihajalo.
Zato danes delim še eno zgodbo fanta, ki je ustrahovanje doživel na lastni koži. In se iz tega izmotal sam, brez pomoči odraslih, saj kot pravi, učiteljev to ni zanimalo. Da bi pa doma načel to temo, pa se je tudi malo bal, da bi izpadel šibak.
” Pač ne vem, jaz sem bil konec osnovne šole tak bol drobižek … mali … tih, prestrašen … in pol smo začeli v prvem letniku proti koncu hodit ven, pred tem smo imeli pri sosedu house partije, kar ven pač itak nismo smeli hodit… in pač kar naenkrat se je celotna družba nehala družit z mano, ker so šli v gimnazijo jaz pa ne …in smo bili enkrat v parku in so mislili, da sem pijan pa se ne zavedam pogovora … in so me za mojim hrbtom šinfali … moji “prijatelji” …da sem preveč neumen za njihovo družbo, ker pač ne hodim v gimnazijo. In smo se nehali družit.. v srednji pa nisem potem imel nobenega, zato sem se ful zaprl vase.
Začela se je srednja šola. Tam sem pa dejansko šel skozi vse faze nasilja, od psihičnega do fizičnega. Pač non stop je bilo neko maltretiranje, okrog so se širile ful neresnice o meni. Pa začeli so me klicati peglajzn (likalnik) in meni ni bilo jasno kaj to pomeni. Tudi tisti pravi prijatelji so me, ko so kaj popili, začeli tako klicat. Potem čez čas pa so bili vedno bolj direktni. Da mi je nekaj na glavo padlo, da me je nekaj povozilo in tako naprej. In pol je meni nekega dne vkloplo, da se gre pač o tem, da imam trikotno glavo. In sem se začel ful sekirat, samopodobo so mi nabili pod nafto, sam sebi sem bil grd in sem se skoraj zasovražil. Pol se je pa stopnjevalo in je prišlo do fizičnega nasilja. Z lepilom so mi polili celo torbo, da so se mi vsi zvezki in učbeniki zalepili. Takrat pa res nisem mogel več in sem laufal v wc in ful zjokal, pa se v wc zaklenil. Pol sem se pač začel izogibat šole, špricat, pit, kadit … dejansko smo bili skor vsak dan pijani v šoli… ampak…
… nasilje se ni nehalo… doseglo je svoj vrhunec, ko so me pri telovadbi, ker smo pač imeli vsi letniki skupaj telovadbo, dvignili in zabili z glavo 3x v vrata. Po tem so me še zboksali v obraz. Češ, hotli smo ti poravnat glavo.
In pač vse to me je res prizadelo. O tem ni vedu noben nič, ker zunaj šole sem bil jaz vesel, v sebi pa čisto zlomljen. Spravili so me tako daleč, da sem začel razmišljati o samomoru. Hotu sem končat vse… pa na novo zaživet ali pa sploh ne več živet…zaradi špricanja in vsega so mi padle ocene. In sem pol se letnik koma naredu. Nisem si bil več všeč, dobesedno gabil sem se sam sebi. Pa sem tudi sam začel verjeti temu, kar so mi drugi govorili.
Ampak ko zdaj potegnem črto, sem ji jebeno hvaležen. Ker sem zdaj noro močna oseba, pa moraš res vedet kam pritisnit, da me zlomiš. Ker sem se sprejel takega, kot sem. Nisem popoln, sem pač jaz, sam sebi dovolj všeč, da vem, da je življenje lepo in da je je potrebno živet s polno žlico. Zato me je tudi serija 13 reasons noro šokirala. Sem se našel v zgodbi.”
Pravi, da je vzrok, da se je odločil, da bo o tem na glas spregovoril, ker je v svoji bližini doživel poskus samomora deklice, 11 letne punčke, ki je skočila iz 4. nadstropja. Kot pravi, so vsi vedeli, da jo v šoli psihično in fizično zlorabljajo (poleg tega, da ima doma nevzdržne razmere), a se nihče od odgovornih ni ganil. Še celo šola naj bi poskušala vse to prikriti. Deklica menda še vedno leži v bolnici (od nesrečnega dogodka pa je minilo 2 meseca).
Vem, da ljudje neradi delijo zgodbe, napisane na blogih, zato bi vas pa prosila, če ste tole prebrali, da se o tej temi vsaj pogovorite z vašimi (ali sosedovimi … ali katerimikoli) otroci.
