V enem izmed postov ta teden sem napisala, da sem hvaležna za čokolado (in sladkarije) ter pivo, da zdržim izpade moje dve letnice. Malo za šalo in malo za res. Včasih tudi to pomaga, priznam. Seveda če ni ne enega, ne drugega preveč. Potem imam pa druge težave.
In včeraj slučajno preberem v eni od FB skupin post, v katerem ena od mamic sprašuje druge, kako se soočajo s trmo pri otrocih. In nekateri odgovori, priznam, so me razžalostili.
Jaka, moj prvi edinček, ni imel tako močnih izpadov trme, kot jim ima sedaj moja druga edinka, Jerca. Ne vem zakaj, mogoče sva mu midva z Urošem z najinim načinom vzgoje to “ubila” že v kali. Ali pa pač ni tak karakter. In prvega otroka ponavadi (in včasih na žalost) vzgajamo drugače kot potem naslednje. Pri drugem smo že bolj razgledani, izobraženi na področju vzgoje, smo bolj sproščeni, vseeno nam je za mnenje drugih in imamo mogoče tudi že več trde kože.
In prebiranje včerajšnjega posta, ko je mamica vprašala za nasvet po tem, kako se druge soočajo s trmo, mi je dal za misliti.
Jerca je ravno v tej fazi. Ko ji nič ni prav. Cvili non stop. Kakšen dan že od jutra. Pa bi sama jedla. Pa v istem trenutku kriči: “Magiiii!!”. Pa bi jedla z žlico, ji daš žlico, pa ni ok. Bi drugo ali pa najraje nož. In tako se nadaljuje cel dan. Ja, počasi zgubljam živce. Meša se mi na trenutke. Rabim time off oziroma minutko za predihovanje.
Hkrati pa vem, da je trma dobra popotnica za njeno razvijajočo osebnost in razvijanje njene lastne volje. In tega bi se morali vsi starši veseliti (ja, vem, čudno, ane?). Samo je tako. Otrok mora čez to fazo. Ta faza pomeni, da oblikujejo svojo naravo, soočajo pa se z našimi zahtevami, vzgojnimi in ostalimi.
Tudi otrok bi rad bil del tega sveta, rad bi bil aktiven v njem in rad bi sodeloval v njem. Pa mu včasih ne uspe najbolje. In seveda ga to frustrira. Kar pokaže na svoj način.
Naloga nas, staršev, pa je, da ohranimo mirno kri. Kar je dostikrat skoraj nemogoče. Ampak vsak ve pri sebi, kako se temu vsaj približati. Ker kar sem prebrala včeraj me je malo razžalostilo: Ena od mamic je napisala, da pusti otroka, da se “iztrma” in izjoče do konca, kar pomeni tudi do ene ure. Ga pusti pri miru. In tako je po približno enem letu dojel, da se ne splača trmariti in je postal PRIDEN (!!!). No, moje mnenje je, da mu je s tem potolkla čustva, ne pa ga naredila pridnega. In nima več upanja v svojo mamo. Nima več upanja, da ga bo kdo potolažil, mu povedal, da je vse ok in da bo še vse ok. Pa prosim no?!? To so mali otroci, ki nas potrebujejo. Otroci v tej fazi in starosti ne vedo kaj z vsemi temi čustvi, ki jih prevevajo v tistem trenutku. Potrebujejo nas, da jim preusmerimo pozornost (včasih je malo težje, ampak sem mnenja, da se da), da jih potolažimo, jih objamemo. Se na koncu pogovorimo o tem. Kaj se sme in kaj ne. Če je bil povod nekaj, kar smo mu prepovedali ali celo vzeli. Verjemite ali ne, tudi dve letniki še kako razumejo kaj se sme in kaj ne.
In prosim vas, pustite otrokom čutiti, izražati čustva. Vem, da mi nismo bili tako vzgojeni (večina) in da nismo smeli jokati in kričati, da so bili starši celo jezni na nas ob takih trenutkih. Ampak če bomo otroku to prepovedali, mu ne bomo pustili izraziti stiske, ga celo nadrli, mu bomo pustili globoke rane. Kako se pa vi počutite, ko ste žalosti, nerazumljeni, sami in celo zavrnjeni? Postavite se v ta položaj.
Čimveč crkljanja in božanja tudi dokazano povečuje inteligenco, s tem se ustvarja več povezav med živčnimi celicami in tako gradi možgane. Seveda, ko je otrok večji, se mora znati tudi sam potolažiti. Sam pa se bo znal potolažiti le, če bo prej prejel in doživel čim več različnih načinov tolažbe od svojega skrbnika.
Z ljubeznijo otroka ne razvadimo
Otroka ne morete razvaditi s preveč ljubezni, zapomnite si to!
Upam, da bom s tem zapisom vsaj enemu staršu malo pomagala, da bo razumel, da otrok s trmo ne nagaja staršem, temveč se razvija v svojo osebnost. In da to fazo nujno potrebuje. In da je trmast otrok priden. Če že moramo tako poimenovati otroke.
Objem vsem sotrpinkam in sotrpincem.
