Vsi se veselimo, ko otrok naredi prvi korak, mar ne? Eni vpijemo od veselja, ploskamo, ga spodbujamo in še marsikaj. Seveda ponavadi s kamero oz telefonom v roki, da ja kaj ne bi zamudili.
No, ko pa ta malček začne že fino korakati naokoli (bolje rečeno – tekati), pa včasih nismo več tako navdušeni.
Saj se vam je že zgodilo, da ste prišli iz trgovine in ste morali poleg malčka vzeti iz avta še kakšno vrečo ali več? No, in najprej odpnete otroka, ga postavite na tla k vašim nogam, sežete po vrečkah čez njegov sedež, se obrnete in …. panika. Otroka ni nikjer! Seveda, kaj ste pa mislili? Da vas bo čakal? Saj ste bili sami navdušeni nad tem, da je končno shodil, sam pa eje še toliko bolj. In sedaj je čas za raziskovanje. Menda se ne bo držal vas. Vas že pozna! Sveta okoli pa še ne.
Jerca je sicer shodila relativno pozno proti Jaki, ampak smo bili noro navdušeni, seveda toliko bolj kot pri večjemu, saj je imela ravno v času, ko so se kazali prvi znaki, da bo shodila, prvo operacijo. To je bilo kakšno leto nazaj. In prav spomnim se kako sem bila nora ob njenih prvih dveh korakih. Kot da se tega do sedaj še nihče ni spomnil.
Operacija je malo upočasnila njen napredek, tako da je kar nekaj časa ostalo le pri dveh korakih. Ampak počasi ji je uspelo.
Kot vsaka mama punčke sem si želela, da bi bila tudi Jerca lepa in imela luštne čeveljce za prve korake. Pa sem naletela na težavo. Naša punca je za svojo starost precej majhna in drobna in temu primerno ima tudi majhno stopalo. In ker sem seveda internet šoping mama, sem najprej prečekirala spletne trgovine ter malo povprašala tudi ostale mamice v FB skupinah …. ter odkrila spletno trgovino s čeveljci za prve korake, kjer pa so imeli oziroma imajo tudi čeveljce, primerne za res male nogice. Spletno trgovino Mala Maša .
Jerca ima še vedno pri dveh letih in še nekaj dolžino podplata cca 11 cm, kar je primerno za tam 12 mesecev, zato si lahko predstavljate, da je bilo pozimi res težko najti čeveljce, v katerih bi udobno hodila. Zato je bilo ob odkritju spletne trgovinice Mala Maša moje navdušenje res ogromno, sploh ko smo kupili prve čeveljce. In nismo ostali le pri enem paru.
No, navdušenje me pa res občasno zapusti, ko jo za sekundo izpustim izpred oči in punca izgine za prvim vogalom. Jo razumem, da je sama toliko bolj navdušena nad svojim svobodnim premikanjem, ampak jaz večkrat na dan doživim herz infarkt. Doma, v stanovanju seveda ne, ampak trenutno sem sama z njo v kampu v prikolici in verjemite, da mi je na misel že padlo, da bi jo kar za kako vrvico privezala. Vsaj toliko, da lahko v miru skuham ali pa se preoblečem.
In ravno ko je zaspala, se usedem in premišljujem: Pa zakaj mene danes bolijo vse mišice? Ja, normalno, ker se je ne upam izpustiti izpred oči in jo nosim kar naprej s seboj. Res je tekačica. Še dobro, da zaenkrat na kratke proge.
