Nekaj dni nazaj mi kljub zelo pozni uri še ni bilo do spanca. No, saj je tako vsak večer, ker enostavno rabim čas zase, ko vsi trije mušketirji zaspijo. In to je edini čas, ki ga dejansko imam (ponavadi). Zato pa tudi, če samo gledam v prazno ali nekaj brskam po internetu, je to moj čas. In četudi je ura že krepko čez polnoč, rabim ta čas.
Pa tudi do brskanja po internetu mi ni bilo, saj to počnem čisto vsak večer. Pride pa tudi kak dan, ko ga imam vrh glave. Normalno.
Prijelo me je, da bi nekaj brala, pa nisem imela nič kaj zanimivega na dosegu. Imam pa (pa niti sama ne vem zakaj) ob postelji knjigo Skrivnost. To menda vsi poznate, kajne?
Odprla sem jo kar nekje ….
Na strani, kjer sem odprla, je pisalo: “Veselje, ljubezen, svoboda, sreča, smeh. Samo za to gre. Če vas preplavlja radost, ko eno uro sedite in meditirate, potem pač počnite to! In če imate radi sendvič s salamo in ste dobre volje vsakokrat, ko ga jeste, potem ga pojejte!”
Zadnje čase mi veliko ljudi reče:”Oooo, wauuu, ti pa dobro zgledaš!” Glede na to, da imaš tri otroke in da sta dve še precej majhni. Ja, po pravici povedano sem srečna in zelo zadovoljna zadnje čase. Kljub totalni izmučenosti. Seveda pridejo dnevi, ko se mi nič ne da, ko mi gre vse na živce, … in vsi … ampak sedaj že vem kako splavati ven iz teh turobnih in težkih trenutkov.
In zadnje čase znam sama pri sebi reči:“Fuck it … pa naj bo nastavljeno. Pa naj se otroci derejo. Pa naj bodo kak dan bolj umazani. Vse mine …! “ Jaz pa rabim čas zase. In ta njihova ljubezen me ubija in moram malo stran od njih. Narediti kaj zase. Če ne tudi jaz ne morem čutiti ljubezni do njih.
Vem, marsikdo bi mislil:”Vauuu, mama treh otrok … pa to mora biti požrtvovalna, ljubeča, non stop misliti le na njihovo dobrobit…” Pa ne. Res ne. Še moj dragi mož, ko mi velikokrat reče:”Pa saj se ne gre zame, meni je najbolj pomembno kaj bodo imeli otroci …” Mu rečem:”Veš kaj? Meni je pa vseeno kaj (materialno) bodo imeli, meni je važno kaj imamo sedaj, kaj imam sedaj jaz!” Ker, če jim bova znala dati dovolj ljubezni, podpore, … če jim bova pustila, da se sami znajdejo v življenju, se bodo. Kaj več pa ni moja dolžnost.
Tudi otroci morajo vedeti, da mama rabi čas zase in da ve, da jo marsikaj drugega razveseljuje kot pa le oni sami, njihov (težak) karakter, njihova ljubezen do mene in konec koncev tudi mož. Ni to vse. Še zdaleč od vsega. Morajo se tudi oni naučiti ugotoviti kaj njih razveseljuje. In dvomim, da je to le moja ljubezen do njih. Naučili tega pa se bodo le preko mene. Jaz sem jim zgled.
In ja, sama sebi sem dovolj. Sem super mama in super bejba. In imam se rada. Zelo rada. In tako mora vsaka ženska (vsak človek) čutiti do sebe. Najprej do sebe.
Zanimivo, ampak jaz sem bila sama sebi dovolj do prvega otroka. Rada sem bila sama. Rada sem šla sama na sprehod. Rada sem si privoščila filmske večere. Sama. In najbolj me je energetsko nafilala samota. Ko pa se je zgodil Jaka … je bilo pa tega kar naenkrat konec. Nisem se znala več nafilat z energijo. Pozitivno energijo. Vedno je bilo nekaj zadaj. Nekaj me je skrbelo. Zdelo se mi je, da moram za nekoga vedno skrbeti. Ta “šok”, ki ga je prineslo družinsko življenje, me je kar precej pretresel. Iz totalno lagodnega življenja, ki sem ga imela celih 30 let, v popoln kaos.
In še večji kaos (trije otroci) je sedaj poskrbel, da sem se spomnila tudi nase. Zares nase. Kaj imam rada. Kaj rada počnem. Kaj rabim, da sem zares srečna.
Mogoče je edino mojemu dragemu Urošu malo nejasno kaj se je zgodilo. Ampak se bo počasi že navadil. Že prejšnji teden mi je “napovedal”, da bomo sedaj med počitnicami en dan pospravljali. Pa sem samo pihnila in mu rekla:”Mene ne boš videl pospravljat sedaj, niti pod razno!!” In potem je še nekaj bentil, da če bi rada imela pospravljeno, da bomo pač morali. Da bo pa on pospravljal itd. Pa sem se samo nasmejala sama pri sebi. Bi ga rada videla pospravljat, ko so vsi trije otroci doma. No go. Pa tudi škoda časa. Jaz se raje poknem v vročo banjo. Pa četudi sredi dneva, ko tamalidve dremuckata. Dol mi visi. In res mi je.
Ker … sem se začela imeti rada. In sem svoje drage pijavke (ki jih imam seveda tudi zelo rada), ki mi trenutno posvečajo preveč ljubezni, dala malo na stran (k babi, pred telefon, pred omaro – to je Jerčina strast, da razčefu*a vse, kar je pospravljeno, ampak vsaj mir imaš).
In zato tudi vam polagam na srce.
Ko delite in delite svojo ljubezen, ne pozabite najprej nase. Vi ste najpomembnejše/i. Ker ne morete ljubiti druge, če ne ljubite najprej sebe. In najbolj je pomembno, da skrbite zase. Če ste pozabile (pozabili) kaj vam je všeč – verjamem, da marsikdo z leti tudi to pozabi, se najprej vprašajte:”Kaj me veseli? Kaj me osrečuje?” In postavite sebe na prvo mesto. In ne, temu se ne reče biti sebičen. To je pač nujno potrebno za življenje. Ker nihče ne bi smel priti do tiste točke v življenju, ko se počuti ničvrednega ali nepomembnega. Sploh pa ne mama.
In ker že pišem o tem, da se je potrebno imeti rad, je potrebno najprej na sebi oziroma pri sebi najti tiste dobre lastnosti, tiste lepe stvari (ali dele telesa). In moje so definitivno to, da nikoli ne obupam. Sem zelo odločna in trmasta, ko se za nekaj odločim. Toliko časa bom poskušala in poskušala in dala vse od sebe, samo da mi bo uspelo. In četudi kdaj kje ne uspem, če kdaj kje padem, se poberem in iz tega najdem lekcijo.
In ja, končno pri svojih štiridesetih plus si vzamem čas zvečer zase in se posvetim svoji koži na obrazu. Ne samo z večerno nego obraza – peno Frezyderm in kremo, ki jo trenutno uporabljam in katera mi pomaga k sijočemu izgledu – Frezyderm krema za obraz proti gubam….
…. vsak večer si v ogledalo rečem:”Bejba, dobr zgledaš! In super se počutiš! Svaka čast!” In se temu tudi zahvalim.
Mame, dame, babice, tete in mladenke #mamoto.
Kako pa ve kaj poskrbite zase? In predvsem, povejte mi, kaj imate pri sebi najraje?
