Sicer točnega izraza za besedo bullying ne vem, vem pa kaj to pomeni. Že v času, ko sem jaz obiskovala osnovno šolo smo to doživljali ali bili celo sami vključeni v skupinski bullying (le da tega takrat nismo tako imenovali).
Ja, če tako razmišljam za nazaj, bi rekla, da sem bila udeležena tudi v skupinskem bullyingu. Pa čeprav sama večinoma celo osnovno šolo tarča posmeha, sem se temu pridružila. Vse dokler ni oče tega sošolca prišel v šolo. Po njegovem obisku je imela učiteljica z nami enostranski pogovor, v katerem nam je napela nekaj krepkih. Res pa je, da smo se v tistih časih še malo bali učiteljice. Pa tudi očeta tega sošolca (nikoli nisi vedel, kje ga lahko srečaš). Nikoli več se nismo spravili nanj. Vsaj jaz ne.
Kako je sedaj, ne vem. Do sedaj se nisem čisto zares poglabljala v to tematiko. Čeprav mi je tu pa tam kakšen članek prekrižal moje brskanje po internetu. Malo sem se izogibala tej tematiki, ker vem, da nas še marsikaj čaka, ko se bo Jerca soočala s svojo drugačnostjo v svetu popolnih otrok. In ker me občasno že sedaj zaboli le misel na to se je le lažje tej temi izogibati. Trenutno, v vrtcu, pa otroci še niso zlobni. Vseeno jih je kako kdo izgleda in kaj kdo ima. Najbrž za nas, navadne starše, najlepši trenutki (če izzvzamemo napade trme ;)).
Imate vi izkušnje z bullyingom? Kot starši otroka, ki je bil žrtev ali ste bili sami žrtev? Kako ste to rešili? Vesela bom kakršnegakoli odziva …
Kaj pa menite o šolskem sistemu? Je ali ni prezahteven do naših otrok? In do nas, ki moramo še kako sodelovati v tem?
Tu si lahko preberete sporočilo mamice – imena so spremenjena na njeno željo:
Odkar si imela objavo o šoli in ostalem stresu za otroke in nas staršev se pripravljam,da ti napišem tole
Še večkrat bi lahko ve mame blogerke pisale o tem.
Nočem te potret,da si žalostna ali,da se ti smilim…itd.
Zame tako veš,da sem močna oseba in,da sprejmem vsak “križ nase” in se spopadam z njim!!!
Takole je,da boš razumela zakaj tole pišem!
Lahko pa tudi kje objaviš, (imena ne)mogoče se najde tukaj marsikateri starš notri.
Za Petro, mojo 12 letnico tako veš,da ima sladkorno od 4 leta starosti.
V januarju je bila naročena na sprejem v Lj.oddelek endo .za sladkorče.
Zaradi sladkorne, šole, zafrkancije sošolcev že dve šolski leti smo jo vozili k psihologu.
Sedaj je pa počilo!
Je že govorila o samomoru, sedaj je pa dejansko to poskušala naredit
.Predozirala se je z inzulinom ampak hvalabogu neuspešno. Ugotovili so depresijo in ji pomagajo z zdravili, da se lažje odpre in pove kaj ji teži dušo.
Na 1 mestu je šola …
Stres, učenje, bedasti testi, bedasti cel učni sistem.
Ocene so samo padale! Z možem ji nikoli nisva sponašala slabih ocen, 2 je bila pri nas najboljša ocena!
Pomagala sva ji z inštrukcijami. Ampak tukaj je še sladkorna, ki pusti svoj davek!
Nihanje sladkorja,razpoloženja…itd.
Sošolci nesramni in tako se je potem začela premikat v čisto svoj svet. Čedalje manj je govorila, mi zaupala težave, ki so se dogajale v šoli. Potem njena prijateljica… Petra ji je zaupala skrivnosti ona vse naprej povedala. Bila je zasmehovana!
Ne razumem kako ne morejo starši naučit otroka spoštljivosti, prijaznosti, dobrote…
nasploh empatije do vsega živega.
Otroka bom imela sedaj več mesecev v bolnici,zaenkrat brez vsakega izhoda domov.
Sem si oddahnila,ker vem,da ji bodo tam pomagali,ker mi ji ne moremo.
Imam pa še mlajšo (9 let)
Hodi v 4 razred.
Isto sranje kar se tiče šole!
Otroci niso nič več prosti!
Cele dneve delamo naloge, ko pridejo iz šole, se učimo. Za razvedrilo hodi pa 2x na teden na treninge odbojke. Kadar pa pišejo teste pa reva ne more, ker se moramo učit.
Kako naj zaščitimo svoje otroke?
Jaz že pri tamali vidim,da se zapira vase.
Me zelo skrbi kaj bo v višjih razredih.
Z možem razmišljava, da dava obe dve v Waldorfsko šolo,ker ne sfolgata tega učnega sistema!
Pišem zelo zmedeno,ker se meni tudi meša!
Ampam moram biti prisebna in prisotna zaradi tamale. Včeraj mi je rekla…
mami zakaj pa nisi naličena,ko si vedno? Ali je kaj narobe? Otroci vidijo na nas vsako malenkost,otroci nas čutijo!
Res ne vem,kako bodo otroci preživeli s tem tempom,ki ga morajo imet. Mi smo se igrali,ko smo prišli iz šole. Nalogo smo naredili v 1 uri. Zase vem,da sem se tudi hitro naučila,kar je bilo potrebno znat. Pa nisem med najbolj pametnimi.
Poanta mojega spisa je poudarek na totalno zgrešen šolski sistem!
In na to,da naj bodo starši strpni do svojih otrok,predvsem naj jih imajo radi neglede na ocene kakšne prinesejo domov.
Mi smo vse poskušali,se imamo radi,se pogovarjamo,jaz sem doma z otroci ampak vseeno smo prišli tako daleč,da smo skoraj ostali brez enega otroka od štirih
.Upam,da ti nisem zagrenila dneva?
Objemi svoje zlate sončke še v mojem imenu
.”
