Ta teden je bil precej napet. Namesto, da bi uživali v krompirjevih počitnicah in Uroševih prostih dnevih, sem že prvi dan zbolela…in to tako, kot še nikoli. Vsaj spomnim se ne, da bi mogla prav ležat, ker nisem bila sposobna za nič. No, vsaj ta večji je šel k babici na počitnice za par dni, če ne res ne vem kako bi bilo… Plani so bili čisto drugačni, ampak menda je vsaka stvar za nekaj dobra, mar ne?
Včeraj sem se počutila precej bolje, čeprav še ni bilo vse ok. Ampak mame itak zmoremo, sicer pa nas kaj veliko niti ne vprašajo :). Dopoldan sem bila zmenjena v Kranju s kolegico, da mi uredi trepalnice. In ravno, ko sem se odpravljala domov, pokličem še Uroša, da sem preverila kako sta kaj s tamalo…in mi pravi:”Kaj če bi šli kar danes v Ikeo?” (Sicer smo bili zmenjeni za petek, ampak ok). Težila sem mu že dalj časa za obisk le te, saj nujno potrebujem eno omaro za šiviljsko sobo in ker ni ravno vesel obiskov trgovin, nisem imela kaj veliko izbire … ok, pa gremo danes. Ni problema…malo so se mi ustnice povesile, ker sem vedela, da se je s tem zmanjšala možnost obiska še kakšne druge trgovine in si ne bom mogla dat duška pri ogledovanju … saj veste, karkoli bi bilo pač zanimivega. Pa kaj čmo…
Hitro smo se odpravili od doma, nabasali v vrečke vse potrebno za tamalo in še super se je izšlo, ker je bil ravno čas njenega spanca. Super. Vseeno je ostalo še veliko časa za vse, saj v Ikei ne moreš preživeti ravno 5 ur. Juhej.
Pripeljemo se do meje in tam strici v tisti mali hiški hočejo dokumente. OOooooo, šit. Kaj? Sploh ne vem, da moram še dokumente kazat na meji? Ok, kr neki. Odprem denarnico in …ja, moje osebne nikjer. Iščeva, pregledava vse 20x, ampak osebne ni. Valda, Uroš čist tečen, me začne napadat kako sem lahko tako neodgovorna, da grem brez osebnega dokumenta čez mejo. Pa da sem v prekršku, ker jo sploh nimam s seboj. Pa itak je on pri tem (?) fuuul natančen in to se njemu ne bi zgodilo. Obrneva in se v tihi maši peljeva domov. Pridemo domov, spet vse preiščemo. Osebne nikjer. Ko se že sprijaznim, da bom morala it na Upravno enoto naslednji dan, grem slučajno pogledat še v eno jakno in ….ja, osebna je tam notri. Ma, ni mi jasno kako je prišla tja, res ne. OK, pa rečem Urošu, bomo šli pa naslednji teden. Seveda odziv Uroša ni bil pritrdilen, ker on pa že ne bo preživljal svojega prostega časa po trgovinah. Itd itd…se mi sploh ni dalo debatirat. In potem kot strela z jasnega prijavi: ” Ja, gremo zdele, gremo nazaj. Saj dan je itak že uničen.” WTF?!? ooooo, ok, nisem ravno navdušena…ampak, če je že pripravljen, pa pejmo. In smo šli še enkrat. Tamala je bila fuul pridna, hvala bogu. Možek je bil celo pripravljen it na hitro še v Toys’r’us, kar me je čisto spravilo v dobro voljo. Sicer smo pozabili ruzak, v katerem smo imeli plenice in mokre robčke, ampak smo se nekako znašli. Nakupili smo seveda tisto, po kar smo prišli – omaro. Kaj več pa seveda ne, ker z mojim dragim Urošem nakupovanje res ni užitek. Ampak je pa tudi fajn, ker veš, da ne moreš zapravit preveč ;). Sem si pa ogledala in poslikala vse stvari, katere si bom nekoč privoščila. In takrat ne bom šla z možem v šoping ;), verjemite.
Prekrasna old school omarica
