Ja, počasi me pa res že grabi panika. Kaj vse bi še rada naredila, postorila, pripravila. Pa ne za prihajajočega dojenčka (sem čudna?!), ampak za ostale, ki so že doma. Da jim ne bo nič primanjkovalo tistih par tednov, ko se imam jaz namen posvečati dojenčici.
Ali sem optimist?
Včeraj sem imela ponovno pregled v APN ambulanti (ambulanta za patološko nosečnost) v Porodnišnici Ljubljana. CTG ni zaznal ničesar, UZ pa tako kot prejšnjič. Dojenčica raste po svoji krivulji, naj bi bila manjša (tu pišem “naj bi bila”, ker seveda vem, da so odstopanja na UZ lahko kar precejšnja), namerjeno ima 2300g (kar je zame že kar super kilaža). Drugih posebnosti zaenkrat ni.
Dobila sem datum za carski rez. Tako, da imam res še zelo malo časa za priprave na ….. niti ne vem kaj. In danes me je zajela prav panika. Kaj vse moram narediti do takrat.
Pripraviti Jaka na vsa spraševanja v juniju. Kriza. Nabaviti še nekaj cunj zanj za poletno sezono (če bo sploh poletje?!?). Se še malo podružiti samo z njim in pogovoriti. Kar tako. Za vnaprej.
Mislim, da Jerca ne rabi ničesar posebnega. 14 dni nazaj je prestala test in sicer je bila 4 dni brez mene. Namreč šla je z babico v toplice in celo spala brez mene. Kar se ni še zgodilo (razen eno noč, cca 9 mesecev nazaj ;)). Upam, da bo tudi sedaj preživele te dni, ko bom jaz v porodnišnici, brez kakšnih hudih travm. Seveda me pa skrbi kako bo potem, ko pridem domov. Že sedaj visi na meni kot ena mala opica, tako, da me je tega kar precej strah. Do takrat, ko bo pa končno začela hoditi v vrtec (septembra), je pa še dooolga. Vsaj zame.
MOJE TRENUTNO POČUTJE:
Psihično sem že malo na koncu z živci. Pa ne vem ali so to hormoni ali je to pač živčnost in strah pred spremembo.
Uroš mi je šel ta teden reeees na živce. Lahko bi ga pojedla. Obup. Ampak je minilo. Vsaj tisto ta hudo. 😉
Tudi za otroka nimam preveč potrpljenja, precej hitro izgubim živce. Sploh, ker mi Jerca ne da miru. Non stop mami … mami … mami … in crkljanje … in rabi mojo bližino … in tako sem na koncu že totalno živčna.
Fizično pa ….
kaj naj rečem? Utrujenost je itak prisotna, o tem ne morem več jamrat, ker pač tako bo še vsaj do konca nosečnosti. Kasneje pa še hujše, pravijo.
V zadnjem tednu me je začelo boleti v križu in spodaj kot pri menstruaciji. In to kar precej. Tako, da sem se že ustrašila. V nedeljo dopoldan sem rekla Urošu, da če me bo še cel dan tako bolelo, da me bo moral peljat na pregled v porodnišnico. In je itak začel takoj jamrati:”Pa valda te ne bom peljal v nedeljo?! Valda boš lahko počakala na ponedeljek al kaj?!” Sej pravim, ni čudno, da mi gre na živce. Najboljš, da noge skupaj držim, ker njemu ne ustreza ura in datum poroda (če bi slučajno kaj zares bilo).
Imam tudi non stop pekoče bolečine na obeh straneh, malo nad pregibom. Predvidevam, da je to posledica prejšnjih dveh carskih rezov. Da me boli na delu, kjer sem že bila prerezana in šivana. Te so najhujše, ker se občasno niti zravnat ne morem in rabim kar nekaj časa, da se postavim pokonci.
Zgago uspešno premagujem z Rupurutom. Na wc sedaj hodim res na 5 minut (ne pretiravam).
Zredila sem se 10 kilogramov.
Brce sedaj kar fino čutim pod desnim rebrom in niti najmanj niso prijetne. Drugače pa je dojenčica precej aktivna čez cel dan in nimam pojma kakšen ritem bo imela. Če gledam na njeno premikanje, bo to spet en otrok, ki ne bo spal niti čez dan, niti ponoči. Ajme ….
Edino, kar je, je … da spim pa ko ubita (najbrž zato, ker čez dan ne morem počivati, ponoči pa itak spim tam samo 6 ur). In se zbudim s tako bolečim mehurjem (ker bi očitno že moral na wc ponoči), da komaj vstanem.
In jaaaa… še enkrat moram povedati, da sem fuuul vesela, ker sem si nakupila prava nosečniška oblačila (ja, v prvo in drugo si jih nisem). Kako je res čisto drugače, če te nič ne tišči, nič ne moti in da si nase ponosna, da sama sebi zgledaš kul in urejeno (ne kot zavaljen pujsek). V glavnem, nosečke, res priporočam. Kot sem že pisala v enem od prejšnjih postov, sem si nakupila največ oblačil v trgovini Popek (klik in poglej še za popust – še vedno velja, seveda če te zanima). Dvoje pajkice sem si pa kupila v Lidlu in tudi dobro držita.
Priprave na novorojenčka. Khmmm… pravzaprav še čakam kakšna bo kaj vremenska napoved in bom šla zadnjo sekundo kupit le še par pajackov. Drugo pa mislim, da imam. Če ne pa bo moj dragi mož Uroš (ki ima kar naprej tista moška vprašanja: “Kaj to reeees rabimo?”) nabavil medtem, ko bom v porodnišnici ;).
Aja, pa menda še ta vikend skočimo na morje, da ga še malo vidim. Ker potem ga še nekaj časa najbrž ne bom. Upam samo, da zavarovanje za tujino krije porod, če bi do česa prišlo. Ampaaaak … saj rees … možek pravi, da za vikend se pač ne rojeva ;).
