Ko se ti življenje postavi na glavo …

by Nataša
Zanositev po štiridesetem

Tam nekje v oktobru smo se peljali iz družinskega izleta, na poti domov me prešine in premišljujem:” Khmmm …. joj, ne vem, če ne bi mogla dobit že menstruacije … !” Pogledam na telefon, preštejem dneve od zadnje in me skoraj kap. “Šit, Uroš, jaz bi mogla že 10 dni nazaj dobit menstruacijo! Šit, šit, šit,… kaj če sem noseča?!?!”

In on meni:” Ah dej nooo, sej veš, da ni možnosti! Saj ne moreva zanosit. Zihr nisi!” Pogledam ga grdo kot le morem, ker se je v zadnjem času dogajalo, da kadarkoli je nekaj trdil, se je zgodilo ravno obratno …

Bila je nedelja in ko je šel Uroš spat sem iz nekje privlekla neke stare teste nosečnosti in naredila test. Faaak! Prikazal se je plus! Nič, vržem v smeti tisti test in ponovim vajo. Đizs! Še en plus. Ne morem verjet. Test skrijem nekam za knjige v knjižno omaro in upam, da bo do jutra zginil. Odpravim se spat … itak ne morem spat. Brskam po internetu…. Do kdaj je možnost splava? … Mame po 40tem … Tretji otrok … Meša se mi …

Naslednji dan pogledam zadaj za knjige … test je še vedno tam. In na njem veselo ven seka plusek. Za dobro jutro vržem Urošu pozitiven test na mizo in rečem:” In kaj bova zdaj?!?!” A on nič, zgleda totalno zadovoljen, vesel, … reče edino:” Pa lej, itak moraš počakat do prvega pregleda, če je vse ok!” Seveda me ta odgovor ne zadovolji … Ampak on je pač tak. Se ne obremenjuje, sprejme kar mu je dano. Ali pa premišljuje najbrž o kakšni bližajoči tekmi. Včasih se mi zdi, da je to zadnje bolj ko ne to.

Jaz pa sem popolno nasprotje.

Dva meseca sem bila kot v transu. Najbrž, da je bila kriva tudi huda slabost, veliko pa seveda zaradi šoka. Kaj naj? Ja, vem, da je to odločitev obeh, ampak vseeno je mama le mama. In mama pokasira največ “pozornosti” otroka. In mama doji (če doji). In kadar je otrok bolan, je mama prva, ki jo otrok želi in rabi… In mama bo tudi noseča 9 mesecev … in mama bo na porodniški (ponavadi).

Z Jerco sem bila non stop jaz. Prvi dve leti skoraj vsak dan pri enem od zdravnikov, veliko po bolnicah, fizioterapijah, itd… Dojila se je non stop, spala skoraj nič, …  in res nisem bila prepričana, da bom zmogla še enkrat skozi to. Ali nekaj podobnega.

Ja, bila sem totalno panična. Zamorjena. Edino, kar sem na trenutke premogla, je bilo sedenje na kavču in gledanje v eno točko nekje v prazno, z glavo polno skrbi, … občasno mi je uspelo celo predihat slabost, …

Tako, da mi je še Uroš po določenem času rekel:”Pa kaj je s tabo?! Sploh ne odgovarjaš na vprašanja otrokom … Ful si čudna!” Ja, a d?? Seveda sem čudna. Odločitev o tem ali imeti še enega otroka, ni kar tako. Za otroke si odgovoren celo življenje. In starejši so, več rabijo. Jaz pa nimam službe! In nihče ne zaposluje ženske tam okoli 45 tega, ki imajo poleg vsega še male otroke!! Halooo … normalno, da nisem več normalna.

Uroš si je sicer že od začetka želel imeti 3 otroke, za razliko od mene, ki do tridesetega nisem hotela imeti sploh otrok. Že za Jerco sem se odločala predolgo, ker se mi je zdel Jaka precej naporen otrok. In potem, ko sem se končno odločila, da pa bi imela še enega, ni šlo. Pri nama je bila ugotovljena neplodnost, vzrok neznan. Tako, da je bila Jerca spočeta s biomedicinsko pomočjo.

No, in kako sem potem sploh lahko zanosila?!? … sem se spraševala … ni mi jasno … priznam … pa tudi nekih hudih posteljnih aktivnosti ni bilo v tistem mesecu …

Poleg tega sem bila v času nosečnosti z Jerco že v 24. tem tednu hospitalizirana zaradi zastoja rasti. In vsak UZ (ki je bil vsaj 2x tedensko do njenega rojstva v 32. tednu) je bil stresen. In se je končal z jokom. Da ne govorim o samem rojstvu, ko sva zvedela, da je Jerca telesno prizadeta. In potem še bivanju v porodnišnici in vsakodnevnem obiskovanju intenzivne za novorojenčke.

Kaj če se ta zgodba ponovi? Ne bi preživela.

In za konec koncev … povedati bo treba bližnjim … kaj hujšega?!? Nezaposlena mama pri 40tih  se je odločila za še enega froca! Seveda po pričakovanju niso bili veseli. Bili so totalno zgroženi, z nekaj ornk nesramnimi opazkami. Ampak ok, upam, da je bilo to zaradi tega, ker jih skrbi zame ;). Recimo …

Ja, vse to me je kar nekaj časa morilo.

Takole sem bila v bistvu jaz nekaj časa
Takole sem bila v bistvu jaz nekaj časa
Nosečnost zna biti stresna
Nosečnost zna biti stresna
Ja,definitivno bi se včasih kdo skril na začetku vesele novice

Ampak še dobro, da je minilo. In še dobro, da imam kar nekaj dobrih prijateljic, ki sploh niso pomislile na kaj drugega kot na veselje in srečo. In ki so me potolažile, da je potrebno nekatere stvari res sprejeti take, kot ti jih vesolje podari. Saj le ta ve, koliko si zmožen in zakaj si to zaslužiš.

Sicer je nekje že od Jerčinega rojstva tlila mala želja po še eni njeni sestrici (najbrž zaradi tega, ker sta bila takrat v postopku umetne oploditve vstavljena dva zarodka, pa je le eden preživel), ampak me kljub vsemu strašno skrbi. Bom zmogla? Bomo zmogli?

 

 

 

 

 

 

 

 

Preberi tudi