Danes je že več kot 2 tedna odkar se nam je pridružila Zarja Jagoda. In kljub temu, da trenutno naše življenje ni prav idealno, saj naša nova članica nič kaj ne spi, mučijo jo že krči, jaz sem pa posledično že napol zombi, bi rada delila še svojo zgodbo.
Zgodbo, kako je bilo na dan, ko se je rodila Jagoda.
V sredo, 29.5., sem imela pregled v Ambulanti za patološko nosečnost, še zadnji pregled pred načrtovanim carskim rezom, ki naj bi bil 3.6. Ker pa sem imela kar precejšne bolečine v spodnjem delu trebuha, se je moja ginekologinja odločila, da je treba carski rez opraviti čim prej (bolečine so kazale na rupturo oziroma raztrganino maternice). Sicer mi je dala na voljo ali kar naslednji dan ali pač petek. Sama se seveda nisem mogla odločiti, ker v tistem trenutku sploh ne bi šla rodit. Preveč me je zagrabila panika.
Ginekologinja mi je glede na zasedenost oziroma načrtovane posege določila petek.
In tako je prišel petek zjutraj. Ob 6:30 sem se morala zglasiti v porodnišnici. Po sprejemu, CTGju in izpolnjenih obrazcih so me pospremili v 1. nadstropje, kjer so mi ponovili CTG, saj naj bi bil prvi nejasen. Oziroma kot mi je razložila sestra, v kolikor bo ponoven CTG podoben prejšnjemu, grem takoj v operacijsko, v nasprotnem primeru opravimo še klistir in vse ostalo po postopku.
Do tistega trenutka sem se še kar držala. Spodaj v čakalnici sem bila še celo za štose in sem jaz zabavala Uroša, namesto, da bi on mene. Ko pa mi je sestra povedala, da zna bit, da ni vse v redu, sem pa morala precej predihati svoje občutke in strah. No, pa se je izkazalo, da je CTG tokrat super in da je naše dete očitno še tako zgodaj zjutraj bolj zaspano. Po opravljenem klistirju so pripeljali v 1. nadstropje tudi Uroša. Skupaj so naju pospremili v porodno sobo.
Tam se nama je predstavila babica ter nama na približno opisala kako bo vse skupaj potekalo. Izpolnila sva še nekaj papirjev, nakar je prišel anesteziolog. Moja želja je bila, da se mi carski rez opravi v lokalni anesteziji. Sicer nisem vedela, kako bom budna preživela tak poseg, sploh, ker me je bilo strah, da se ponovi zgodba ob rojstvu Jerce.
Sicer sem priprave na carski rez opravila že nekaj časa nazaj in sem takratnemu anestezilogu tudi omenila težave, ki sem jih imela med prejšnjima dvema operacijama oziroma med splošno anestezijo. Namreč med obema posegoma sem po telesu dobila majhne hematome, predvsem po zgornjem delu. Sicer mi je že na pripravah na carski rez anesteziolog omenil, da je to lahko znak motnje strjevanja krvi ter da bodo to preverili tik pred samim carskim, ker je to zelo enostaven postopek in ne traja dolgo – samo pregledajo kri.
Zdaj pa je anesteziolog dejal, da bo preiskava krvi trajala malo dlje, kakšno uro. Seveda me je to malo znerviralo, ker bi lahko to opravila že na samih pripravah, ampak ok, saj nimaš kaj tisti trenutek. Tako, da sva lahko pričakovala poseg tam nekje ob 12.00. Med drugim tudi zato, ker sem želela, da carski rez opravi določena spec. ginekologije in porodništva, ki mi je carski opravila že prejšnjič. In je bila zasedena do cca 12.00.
Po uri čakanja je prišla spet druga anesteziologinja ter dejala, da je z izvidi krvi vse ok in da lahko opravijo poseg v lokalni anesteziji. Sama sem jo sicer le na pol poslušala, ker sem se tisti trenutek spraševala ali sem sploh psihično sposobna prenesti poseg oziroma biti budna med samim posegom. Ker ji nisem niti odgovarjala na vprašanja, me je še vprašala, če je vse ok z mano. Ker se ji ne zdim ravno prisebna. In jaa, nisem bila. Strah me je bilo. Kaj, če se ponovi zgodba prejšnjega rojstva? Kaj, če z otrokom ne bo vse ok? Kaj če ponovno rodim otroka s kakšno napako? Že Urošu sem omenila, da v kolikor bo z otrokom kaj narobe naj me ne zbudijo iz anestezije.
Ko je anesteziologinja zapustila porodno sobo, se je vrnil prvi anesteziolog in me vprašal: “No, so vam povedali? Da ni vse ok z rezultati in da imate motnjo strjevanja krvi?” In jaz:”So, samo ne tega kot vi. Naj bi bilo ok in naj bi šli delat kar lokalno, ne?” Rekel je, da naj počakam malo, da se posvetujejo. Odšel je in ko se je vrnil oziroma sta se oba anesteziologa vrnila sta mi dejala, da so se odločili za splošno, glede na izvide.
Priznam, malo sem si oddahnila. Ker sem vedela, da ni šans, da preživim lokalno. Vsaj ne v normalnem psihičnem stanju.
Začeli so me pripravljati na poseg, čez deset minut naj bi odšli v operacijsko!! Takrat pa me je zvilo. Nisem mogla več. Na vso moč sem začela jokati in nisem vedela, če se bom lahko sploh umirila. Babica me je začudeno gledala kaj mi je. Uroš me je poskušal potolažiti, da bo vse ok. Jaz pa samo vem, da nisem mogla več. Nisem več zdržala. Premislila sem si. Resno. Žal mi je bilo. Zakaj sem se odločila še za enega otroka, če pa je lahko marsikaj narobe? Sploh ne znam opisati tistih groznih občutkov. Nemoč, strah, obup, …
Malo se mi je uspelo pomiriti in sem šla z babico v operacijsko. Tam sem zlezla na ginekološki stol in končno dobila masko na obraz. Zaspala sem.
Prvi spomin ob prebujanju je bil, kako kričim, da me boli in odrivam roke, ki so se me dotikale. Nimam pojma kaj so delali z mano takrat. Ali so me prestavljali na posteljo ali karkoli drugega, vem samo, da me je bolelo ko hudič. Naslednji spomin pa je bil Uroš, ki me je prijel za roko in sem ga tudi hotela odriniti, ker sem mislila, da so spet sestre in mi bodo ne vem kaj delale (pa nisem imela moči). Rekel mi je:” Nataša, z otročkom je vse ok.” Sama nisem bila sposobna ničesar. Niti ust odpret. Ne vem koliko časa je spet minilo, ampak tokrat sem se pa že malo bolj zavedala. Ko mi je spet rekel: “Samo veš, črna je.” Tisti trenutek mi ni bilo jasno kaj s tem misli, sama pa nisem dobro videla oziroma sem imela čisto zamegljen vid in mojo punčko sploh nisem videla. Videla sem samo, da ima na glavi strašno veliko kapo. Zato mi tudi ni padlo na pamet kaj je Uroš mislil s tem, da je črna. Tudi nisem mogla o tem razmišljat.
S tem je mislil, da ima črne laske. Kar je za našo družino precej nenavadno. Saj smo mi, po mamini strani vsi blond. Po Uroševi pa tudi (čeprav je sedaj temen, je bil do osnovne šole blond). Sploh pa nihče od sorodnikov ni tako temne polti kot naša Jagoda.
Uroš mi je povedal, da sta z Jagodo že prava bestiča, saj sta preživela skupaj že skoraj 4 ure. Kajti moj poseg je trajal točno toliko. Med posegom je prišlo do nekaj komplikacij. In sicer je ginekologinja pravilno predvidevala, maternica je bila že natrgana. In ker je bil očitno zdajšnji (tretji) rez narejen po prvem rezu, obstajal pa je še prejšnji rez (drugi rez, ki ni šel po prvem rezu), je drugi rez počil in je bilo treba zašiti najprej tega. Vmes opraviti še sterilizacijo. Vse pa je bilo menda precej otežkočeno, ker kot je dejala dr., sem krvavela iz vsega, česar se je dotaknila. Ampak uspelo ji je. Samo to je pomembno.
Me je pa najbolj od vsega bolel dren (cevka), ki so mi ga vstavili v trebuh, kjer se mi je naredil hematom in je bila to najboljša odločitev, menda. Da mi je lahko vsa kri (oz. sekret) tekla ven iz trebušne votline. Ker kadarkoli sem se premaknila ali morala na wc ali pod tuš, me je ta cevka v trebušni votlini očitno precej zdrmala in je bolelo kot sam vrag. Tako, da sem se enkrat tudi zjokala od bolečine (kljub jemanju protibolečinskih tablet).
Sicer sem na trenutke kar malo razočarana (nad sabo), ker sem mislila, da bom tokrat po 14tih dneh že plesala na polno. Ampak važno, da se je vse izteklo tako, kot se je. Lahko bi se slabše.
Sem bila pa zelo zadovoljna z bivanjem na intenzivni. Že samo to, da je sedaj prenovljena in je sam izgled “hotelski” je veliko. Osebje je bilo tudi prijazno in ti v vsem prisluhnejo. Še najboljše pa je to, da ti otročka zvečer odpeljejo ob 22.00. Vrnejo pa ti ga tam nekje ob 6.00. Luksuz.
Sam oddelek v tem zapisu ne bom komentirala. Kljub temu, da sem ga navajena iz bivanja tam pred tremi leti (nekaj mesecev), so me določene izjave in obnašanje sester tam presenetili.
Trenutno imam še kar nekaj težav pri odvajanju, saj nimam občutka kdaj točno imam poln mehur. In me potem tudi strašno boli pri lulanju, ko grem. Pa tudi, ko grem na veliko potrebo (ja, najbrž je čudno, da o tem pišem, pa vseeno), me vse boli, zato je tudi to še precejšnja muka.
Bolečine v spodnjem delu trebuha so še prisotne, predvsem, če se preveč gibam, ampak vsak dan manj.
Na splošno pa sem vesela, da je bila to moja zadnja nosečnost in moj zadnji carski rez oziroma rojstvo. Ne bi ponovila nikoli več.
