Vožnja v avtomobilu z otrokom je lahko strašno utrujajoča tako za otroka kot za starša.
Sama se še sedaj zelo v živo spomnim, ko smo se približno 3 leta nazaj s takrat šele nekajmesečno Jerco odpravili na obisk k njenemu cimru iz porodnišnice. V Ribnico. Oziroma bolje rečeno, v spominu mi je bolj ostala pot nazaj. Saj se je Jerca celo pot nazaj jokala. No, ni jokala, prav kričala je. Zame, ki ne prenesem, da se moj otrok joka in ga ne morem potolažiti ali vsaj poskušati potolažiti je bilo to res nekaj najbolj groznega.
Še dobro, da smo se na izlet oziroma obisk odpravili vsi člani družine, saj če bi šla sama, ne vem kako bi bilo, saj bi se najbrž težko osredotočila na dogajanje na cesti in hkrati na otroški jok. In najbrž ne bi nikoli prispela domov. 😉
Jerca je že od prvega dne zelo občutljiva na vsako malenkost, težave ima s spanjem, rabi veliko bližine in crkljanja. Sicer ne morem z zagotvostjo trditi, vendar se mi zdi, da jo je takrat res iz tira spravila vročina v avtu (klimo pa zaradi njene starosti tudi nismo mogli nastaviti na preveč hladno) ter občasno direktno sijanje sonca v obraz. Sicer imamo zadaj v avtu rahlo zatemnjene šipe, pa ni kaj prida pomagalo. Poskušala sem namestiti tudi tetra plenico tako, da bi ji naredila senčko na obraz, a smo vedno zamenjali kot vožnje, ravno, ko mi je uspelo.
Vem, veliko je otrok, ki ne prenesejo vožnje z avtomobilom. Menda naj bi bilo teh celo več kot tistih, ki jih vožnja pomirja in uspava. Jerca do tistega dne ni imela težav z vožnjo v avtu, po tistem pa je bila cela grozljivka, v kolikor je vožnja trajala več kot pol ure.
Seveda sem takrat marsikaj prebrala ter poskušala olajšati življenje tako njej kot nam za čas vožnje. Upoštevala sem vsa “pravila”, da bi ji bilo čim bolj udobno in čim manj stresno. Bila je previta in sita. Pa vendar ne preveč sita, da jo ni tiščalo v želodcu. Tako sem upala. Vozili smo se ob urah, ko ni bilo prevroče in prav za to, da ji sonce ne bo več nagajalo sem kupila eno ogromno tetra plenico, ki smo jo zavezali oziroma zapeli na okno.
Pa včasih tudi to ni pomagalo. V vsakem primeru smo se morali ustavljati na 20 minut, pa še to je bilo zame kar predolgo za poslušanje joka. Sama namreč zelo težko pustim otroka oziroma dojenčka jokati.
“Pusti otroka jokati. Se bo že navadil! Ne more biti tako razvajen in scrkljan! V življenju ga še marsikaj čaka. Naj se navadi in nauči, da življenje ni pravljica!” Take in podobne pripombe sem dobivala kar naprej. In moram povedati, da mi na misel ni padlo (in mi še vedno ne), da bi svojega otroka pustila izjokavati. Pa četudi bo potem vožnja z avtomobilom podaljšana za nekaj ur več, kot bi sicer trajala.
Moje mnenje je, da otrok nikoli ne joka za brez veze, sploh pa, da bi nas izsiljeval. V tistem trenutku nas pač potrebuje ob sebi, da se lahko umiri. Kar ne pomeni, da mu sedaj popuščate, ker si nekaj želi. S tem mu samo damo izkušnjo, da ko mu je hudo, da le to lahko pokaže in da bo vedno ob tem nekdo z njim, da mu bo na voljo in da mu bo nudil oporo. To je zelo dragocena izkušnja, saj s tem ve, da bo dobil pomoč, kadar jo potrebuje.
Jerca je svoje nelagodje v avtu prerasla. Sedaj pa nas čakajo novi izzivi z novim družinskim članom, Jagodo. Zaenkrat je naša 3 tedenska članica družine prestala test. Šli smo na 1 urno poskusno vožnjo (mamin nujni opravek) in ni bilo hujšega. Je pa res, da imamo tokrat na zadnjih oknih nameščene tipske senčnike za naš avtomobil podjetja Withcar, ki bistveno izboljšajo potovalne razmere potnikov v avtu. Nameščeni so na vsa bočna in na zadnje vetrobransko steklo, znižujejo temperaturo v avtomobilu za do 20 % in bistveno pripomorejo k zmanjšanju vpliva UV-žarkov.
Senčniki so od zunaj videti elegantno (kot avtomobil, zatemnjen z originalnimi folijami), obenem pa mimoidočim preprečujejo pogled v notranjost avtomobila (vidni predmeti na sedežih in v prtljažniku privabljajo tatove). Za senčnike ni potrebna homologacija. Osnovna pritrditev senčnikov je preprosta: s pritrdilnimi čepki, ki se namestijo ob rob stekel.
In tudi naša babi pravi, da si jih bo naročila, ker so ji tako zelo všeč in ker je izkusila, da je temperatura zraka v avtu precej nižja kot pa brez njih.
Sploh pa, da ne pozabim. Senčniki ostanejo na poziciji tudi pri odprtih oknih. Pa kljub temu otroci (ali domači ljubljenčki ali kdo drug) niso izpostavljeni vetru.
Sicer je moje osebno mnenje, da otroci sami prerastejo mučno obdobje, ki ga imajo zaradi vožnje v avtomobilu. Vsaj tako se je izkazalo pri Jerci. Optimistično pa upam, da Jagoda takega obdobja ne bo imela. Glede na boljše potovalne razmere, ki jih imamo sedaj v avtu, jih pa sploh ne bi smela imeti.
Trenutno pa poteka tudi akcija in sicer jih lahko naročite z 10% popustom (uporabite kodo MAMIBLOGERKE).
