Moj najstnik in njegovi možgani – zaradi prenove zaprto

by Nataša
Najstnik pri igranju igric

“Vsaj zadnjih 200 let se starši pritožujejo nad tem, da mladi ljudje pri 14, 15 letih nočejo razmišljati o posledicah. Starši v takih primerih pogosto menijo, da se njihovi otroci upirajo. Toda kot je razvidno iz novejših raziskav možganov, taki odzivi nikakor niso nujno povezani z uporništvom. Drži pa, da je tisti del možganov, ki bi moral biti odgovoren za posledice, pri tej starosti onesposobljen. To je torej biološko dejstvo, ki ga ne bi smeli vzeti osebno. Stara šala, da bi morali najstniki hoditi naokoli z opozorilnim znakom, na katerem bi pisalo ‘Zaradi prenove zaprto’, torej morda sploh ni iz trte izvita.” piše Jesper Juul.

Ja, tudi naš najstnik ima tisti del možgan, ki skrbi za posledice, rahlo zacementiran. Trenutno predvsem kar se tiče šole. Sicer mu ne gre tako slabo, ampak midva z Urošem točno veva, da bi mu z malo učenja šlo precej bolje.

Seveda mu tega dopovedat ne moreš. Sicer pa, kdo je pa lahko nam kaj dopovedal?

Zakaj tole pišem? Ker me zadnje času strašno pojezi (najbrž so za to krivi tudi hormoni), da ko komu omenim, da nimam pojma kako bom sfolgala 3 otroke, mi vsak odvrne:” Ah, itak, da boš. Saj Jaka je že tako velik, da te ne rabi tako  veliko!”

Eeeee…pa točno s tem delom se ne strinjam. Mislim, da je ravno prišel v fazo, ko me še kako potrebuje.

Jaka me bo sedaj rabil še bolj kot Jerca, čeprav mogoče na videz zgleda, da me Jerca rabi bolj. Ker Jerca je pač res dobeseno prilepljena name. Hodi za mano 24 ur na dan in kliče:”Opa! Opa!” Kar pomeni, da jo moram dvignit, jo cartat, … v glavnem, ne zgubit z njo fizičnega stika. Ji strežt, rabi za pit, za jest, pa biti njen kompanjon pri igranju, itd. To je pač tako, če je doma oziroma ne hodi v vrtec (seveda močno upam na sprejem v vrtec to leto ;)).

In po pravici povedano, če dobro pomislim, lažje ustrežem Jerci, kot pa Jaki, ko sem na smrt utrujena.

Ker ko pride puberteta, je za vzgojo žal že prepozno. Čeprav starši radi pridigamo, dajemo nasvete, smo pametni na sto in en način (no, spomnite se sebe kako je bilo v  tem obdobju), pa to ni ravno pravi način za komuciranje z najstniki. In za razumevanje, kaj se dogaja z njimi.

Pri nas zelo rad daje nasvete Uroš in priznam, da tudi jaz tega ne morem poslušati. Kot bi poslušala starega ata. Zato ga vedno prekinem. Otroci v tem obdobju res ne potrebujejo naših nasvetov in kako smo mi to počeli in kaj se nam je potem naredilo. In zakaj ni pametno, da oni ponavljajo te napake?! Bla, bla, bla,…

Uroš rad pridiga, jaz pa pač težim (zaradi šole, igric, osebne higiene, nastavljene sobe, dovolj spanja, …). In niti en, niti drug pristop ni ok. Vem. Jaz zase vem, da bolj ko sem utrujena, bolj težim. Normalno.

Ta teden sem se pa malo umirila. Zadihala. Pustila stanovanje svinjsko. Prah se je nabral, koš za perilo je poln, pa tudi tisti predal za zlikat me čaka,…  in sem si zvečer vzela čas … za vsakega od otrok posebej … in Jaka je bil tako zadovoljen in vesel in bi se še in še pogovarjal. In seveda me je spet zagrabila slaba vest. Ker vem, da me rabi, pa si že tako ali tako ne vzamem toliko časa, kot bi si morala. Taki tedni so redki. In sedaj, ko pride dojenčica, … ne vem kako se bom zorganizirala (ja, na začetku bo že Uroš doma, ampak potem pa velikokrat njega ni zvečer in sem pač sama).

In otroci v teh teenagerskih letih želijo le, da jih starši poslušamo, zares poslušamo (to seveda velja tudi za otroke vseh starosti). In želijo le, da jih kdo vpraša kako se počutijo in zakaj se tako počutijo.

Jaz sama imam še vedno zelo dober spomin iz tega obdobja (pa še iz malo kasnejših let) in se točno spomnim, kako nisem bila sama slišana, razumljena in včasih celo zasmehovana s strani staršev. Pa ne da bi jih česarkoli obsojala, pač najbrž drugače nista znala. In ravno zaradi svojih izkušenj vem, da moj Jaka sedaj prihaja v obdobje, ko naju bo z Urošem še bolj potreboval.

Pri nas je problem le v tem, da Uroša velikokrat ob večerih ni, Jerca nikakor noče zaspat ob normalni uri, sama imam velike želje, da bi zvečer imela tudi kaj časa zase in delo in tako sem živčna, utrujena in tečna. In na koncu Jerca zaspi ob pol desetih, Jaka že prej zaspi, ko čaka name, da se pridem malo stisnit, jaz pa na koncu nič ne naredim, ker sem tako hin. No, pasem tečnobo zaradi vsega.

In kot sem zgoraj napisala, je težje, ob tem, ko si utrujen, ustrečt Jaki, kot Jerci. Težje je biti skoncentriran na pogovor zvečer, se mu popolnoma posvetit, …

In ta teden mi je povedal par stvari, ki mi jih še nikoli ni in katere so se očitno zgodile nedavno tega. Normalno, da imam še večjo slabo vest.

Kot napisano, so Jakovi možgani trenutno v enem delu zaprti zaradi prenove ;). Kljub temu pa njegovo srce (in duh) rabita toliko več. Mora imeti občutek, da mi (nama) res nekaj pomeni in da ga imava rada. In čeprav sem menda tečna in stroga mama (čeprav tega ne verjamem), rabi precej stroga pravila, red in meje.

In ja, seveda me skrbi kako bo potem s tremi. Kakšna zmešnjava bo to in kako si bom šele takrat lahko utrgala čas za Jaka. Nimam pojma.

 

Preberi tudi