Vsi imamo kakšno skrivnost, ki jo nismo povedali staršem, prijateljem ali partnerju. To so tiste skrivnosti, na katere nismo najbolj ponosni v življenju, ampak najbrž jih imamo skoraj vsi.
V srednji šoli me je kar precej metalo. Moje “prelomno” leto je bil 2. letnik srednje šole. Že tako sem prišla iz “kmetov” v mesto, med same več ali manj ljubljanske dame, moja samozavest je bila katastrofalno nizka in vse kar je bilo prepovedano, me je takrat močno privlačilo.
Imela sem sošolko, ki je za hec kradla v trgovini. Pa nič hudo dragega ali pomembnega. Kakšno čokoladico, piškote, … In ko mi je enkrat zaupala, da je vse, kar je tisti dan imela za malico, nakradla, sem bila fascinirana. “Kako ti je to uspelo?” Vauuu, noro. Prosila sem jo, naj me naslednjič (oziroma kar isti dan po šoli) vzame s seboj in mi pokaže to “vrlino”, ker se mi je zdelo strašno zabavno.
Pa naj tu dodam, da mi ni primanjkovalo denarja ali hrane, niti sladkarij.
Seveda je bila sošolka za. Komu se pa ne bi zdelo, če ga nekdo drug tako občudojoče prosi, da mu nekaj pokaže? In smo šle sošolke (tri smo bile) po šoli v Centromerkur (Ljubljana). No, tule je opisan tale takrat še socialistični Centromerkur. In prav takega se ga spomnim še danes. Danes je v tej stavbi galerija Emporium.
V notranjosti tega Centromerkurja pa je bila tudi mala trgovinica z živili. Tam naj bi se zgodil ta naš mali zločin iz čiste zabave. Jaz sem bila od navdušenja čisto paf. Izkušena sošolka naju je popeljala v trgovinico in nama kazala kako deluje sama. Seveda mi niti na pamet ni padlo, da bi preverila in pogledala ali ima trgovinica kakšnega varnostnika ali ogledala in koliko jih ima. Sem samo sledila in opazovala mojo “učiteljico”. Tako smo si nabrale nekaj sladkarij. Vem, da sem sama zbasala v ruzak 2 čokoladici in ene bonbone. Juhej. Kakšen adrenalin. Niti pomislila nisem, da bi lahko šlo kaj narobe.
Počasi smo zaključile. Seveda je vsaka vzela tudi nekaj, kar bi plačala. Da ne bi bile slučajno sumljive. S polnim ruzakom sem odšla do blagajne. V bistvu še dobro nisem stopila do tja, ko se je od nekje prikazal varnostnik, me zagrabil za roko in mi rekel naj grem z njim zadaj v sobo (in seveda obe moji sošolki), da bomo pregledali še vse ruzake. Moja prva misel je bila:”Faaak. Doma me bodo ubili! Kaj bom pa sedaj?”
Zadaj so imeli eno malo sobico, niti ne vem kaj je bilo notri. Pa ne da se ne spomnim, mislim, da tudi tisti trenutek nisem vedela kaj je. Od strahu sem bila totalno presrana. Dobesedno. Še zase nisem vedela. Evo, pa je šla moja mladost po gobe, sem si mislila. Kolikokrat sta mi starša pripovedovala zgodbe, ko sta bila kot porotnika na sodišču in so kakšno mlado punco obsodili, če je le kaj malega ukradla (tega sicer ne vem ali je bilo res ali ne, ampak o tem sem takrat razmišljala). Sem se že videla v popravnem domu. Iz katerega pot vodi le še v zapor.
Seveda sta nam varnostnik in prodajalka vse stvari v ruzakih zaplenila.
Sama sem imela včasih (pa najbrž imam še vedno sledi le te) malo čudno reakcijo na stres in sploh strah. Kar nekaj bebasto se režim. In tudi tokrat ni bilo drugače.
Varnostnik nas je začel zasliševati. “Kdo je glavna v tej vaši tolpi?!? Ti si, ane?!?” , me je glasno ogovarjal. Seveda, drugi dve sošolki sta se jokali, jaz pa režala (ne, ne morem napisati smejala, ker sem prepričana, da je bil tisti, ta butast smeh). Jaz mu zatrjujem, da ne. Ampak me ni poslušal. Po nekajminutnih litanijah me je vprašal:”Kaj je zdaj punca? Odloči se. Ali pokličemo tvoje starše ali policijo?” Seveda sem kot iz topa izstrelila:”Policijo!” Kdo se bo pa sedaj še s starši soočal? Raje umrem na mestu, mojedva pa najbrž tudi.
Varnostnik in prodajalka sta se umaknila iz sobe za nekaj časa, v tem času smo se seveda vse tri tresle kot miš na vodi. Mislile smo, da sta šla poklicat policijo. Po nekaj minutah sta se vrnila in varnostnik je zahrumel nad nami:”Ajde, punce, da vas ne vidim več v naši trgovini!! In da vas ni sram!!”
Vse tri smo kot kure zbežale ven in tudi vsaka v svojo smer. Naslednje dni se o tem dogosku nismo nič pogovarjale. No, v bistvu, nikoli nismo o tem spregovorile. Vsaj jaz nisem.
Sem pa veliko razmišljala o tem. Ne samo naslednje dni, ampak tudi leta. Se mi zdi, da sem imela strašansko srečo, da so me že pri prvem poskusu kraje dobili in hkrati tako na izi izpustili. Kaj jaz vem, mogoče bi zabredla v kaj hujšega. Ne vem. Nočem vedet.
Vem pa, da po tem dogodku nisem nikoli več v življenju ukradla ničesar več. Še danes me ob misli na to zmrazi.
Seveda pa o tem tudi nisem nikoli govorila drugim.
Kaj pa vi? Imate kakšno skrivnost, ki jo še niste delili s širnim svetom?
