Ufff … če sem že mislila, da je obdobje od dveh let do treh tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi kot staršu, me je tole obdobje od trojkice dalje popolnoma presenetilo. Naša Jerca je postala popolnoma druga oseba. Na trenutke, seveda.
Poznate mogoče občutek, da se niti ne veselite trenutka, ko otrok pride domov? Iz vrtca ali pa iz obiska pri babici? Ker jo že zunaj na vratih slišite (če jo pripelje mož), kako se dere. No, to je to.
In ko prihaja po stopnicah, zaprem oči, glasno vzdihnem in izdihnem in si nadenem največji nasmeh, kar ga premorem. Ni druge.
Čeprav so vsi govorili, da je terribletwo najhujše obdobje pri malem človečku, me je tole obdobje od okoli tretjega leta dalje vrglo dobesedno na rit, s čeljustjo pripopano na (nič več prav dvignjenih) zizikah. Tile razvojni mejniki pri treh do štirih letih so precej obupni (seveda za starše).
Ko gledam to svojo malo, prekrasno, lepo gospodično in vidim kako hudičevo zahtevna in samosvoja je postala se prav sprašujem ali sem preveč popustljiva. Mogoče prestroga? Se ona res obnaša letom primerno ali pa celo potrebuje strokovno pomoč? Mogoče sem pa jaz tista, ki potrebujem strokovno pomoč? No, definitivno jo bom kmalu, ker sem z živci občasno totalno na koncu.
Jerca se za vsako figo dere. No, ne dere, kriči, vpije, se trma, … občasno še kaj brcne in dobi (vsaj za moje pojme je tako videt) živčni zlom.
In to za nič.
Zadnjič sem jaz dojila Jagodo v dnevni sobi, ko zaslišim Jerco iz kopalnice, kako se dere na Jaka (Jaka ni bilo doma takrat, je bil na treningu). Mislim celo, da ga je malo zbrcala. Vsaj slišati je bilo tako. (Ja, Jerca ima strašno močno domišljijo in veliko namišljenih prijateljev in prijateljic in se velikokrat takole zaigra, kot da je nekdo z njo).
In potem me je res zaskrbelo. Urošu sem rekla, da se najbrž preveč dereva na Jaka, če ima take izpade. Da sva najbrž kriva midva, saj sva ji očitno tak vzor. Ali kaj bi to bilo?!
Ampak po drugi strani pa ….
Jo Jaka vpraša čisto lepo in prijazno kako je bilo vrtcu. Ojej, kaj hujšega. Začne cepetat in brcat in se dret kaj jo jezi in da naj jo pusti pri miru. Kar spominja na totalno iztirjenega najstnika.
Potem je lačna in če dobi kaj, pri čemer se uporablja žlica, si ona zaželi prav posebno žlico. Tisto, s katero se igra v svoji kuhinjici. Tisto plastično, ki zajame vsega skupaj 2 mm vsebine. In ni šans, da jo prepričaš, da to ne gre. Ne, kar si ona zapiči, to bo izpeljala zlepa ali zgrda.
Da ne govorim, da si bo ona sama nalivala mleko ali sok ali vitaminski dodatek. Ja. V nedeljo zjutraj, ko se nam je res že mudilo na tekmo od Jaka se je zapičila, da si bo sama nalila sok v kozarček (v mini kozarček, štamperle), v katerem ji ponavadi zmešam probiotike v prahu. In seveda je kozarec zgrešila, sok ji je padel iz rok in vse je zlila po mizi, po stolih, po sebi in po tleh. In normalno, da ne smeš biti hud ali jezen ali kakorkoli dvigniti glas, ker potem je še huje in rabimo še dodanih 30 minut, da najprej umirimo njo, potem pa še pospravimo ves nered, ki ga je ustvarila s svojim trmastim obnašanjem.
Oblači se vedno in ne glede na čas, ki ga imamo sama. SAMA!!! SAAAAAAMAAAA!!! Ok, jasno?!?
Zvečer je na smrt utrujena, ampak, da ji omeniš spanje. Kaj hujšega!! Huronski jok. Pa res, no? Tega pa sploh ne razumem. Kaj bi jaz dala, da mi nekdo reče, da naj grem spat ob sedmih ali osmih zvečer, mi prej še prebere pravljico in me med uspavanjem boža??
Seveda sem vesela, da je tako vztrajna in trmasta. Sploh zanjo se mi to zdi super, ker ji vse, česar se loti, uspeva. Kljub deformirani in precej krajši levi roki. Ampak … saj veste. Potrebno je milijon vzdihov in izdihov, da preživimo. No, da jaz preživim (dan oz. vsak dan posebej).
Menda pa naj bi bilo tako obnašanje 3 letnika dokaj normalno. In priznam, sem prav vesela, da smo že na polovici poti do četrtega leta starosti.
V enem letu, to se pravi od drugega do tretjega leta starosti se socialne veščine, fino motorične veščine in veščine komunikacije pri otrokih precej izboljšajo.
In kaj je tisto, kar naj bi bilo normalno obnašanje za 3 letnega otroka?
Da naštejem samo nekaj socialnih veščin, ki naj bi bile značilne za to obdobje: ni več malček, postal je bolj neodvisen. Pripoveduje o sebi in predvidenih dejavnostih, že izraža svoje misli in čustva. Kontrolira izločanje. Čustveno se naveže na ljudi. Pri igri sodeluje z vrstniki, veseli se sodelovanja. Pri igri uporablja domišljijo in sposobnost pretvarjanja. Upošteva enostavna pravila iger (kar jaz za Jerco težko rečem). Posluša pravljice (doma več ali manj sprašuje cel čas branja pravljice, tako, da se občasno že razjezim, čeprav vem, da je to faza čez katero mora iti). Več in bolje se odziva na druge otroke in lahko že sklepa prijateljstva. Razume, da je potrebno počakati na nekaj, če si to želi (tukaj bi spet lahko rekla, da to več ali manj velja le za vrtec, ker doma tega ne občutim, sploh pri pogovoru z Urošem … da se tudi po nekaj dni skupaj ne moreva normalno pogovoriti). Občasno je pripravljen že deliti igrače, se zaigra. Ima že občutek za čas in se zaveda kakšna je njegova dnevna rutina ter ga zanima kakšna je rutina drugih. Sposoben nas je videti kot ločeno osebo. Želi si nam ugoditi in bo manj odvisen od nas, ker se njegov smisel za identiteto razvija, postaja močnejši.
Veščine komunikacije so se totalno izboljšale. Saj veste, pri dveh komaj govorijo, pri treh pa za vraga ne utihnejo.
Ja, s 3 letniki je treba znati.
Ste že slišali tisto: “Yell less, love more.”. Khmmm … Seveda večina od nas staršev ve, da je ljubeče starševstvo z zdravimi omejitvami tisto, ki pozitivno vpliva na otrokov razvoj in na razvoj njegovih možganov. Pa vendar … občasno je kar težko. Se ne razburjati. In se zadržati, da nismo hudi nad njimi. No, vsaj pri nas je tako.
In še nekaj me je presenetilo zadnje dni. Nekajkrat sem šla sama s tamalima dvema naokoli. In sem bila prepričana, da ne bo težav z Jerco. Da se me bo lepo držala. Ali pa mi dala roko, ko bom to želela (ko se mi bo zdelo precej nevarno). In na moje veliko presenečenje temu ni bilo tako. Mala lumpa se je kljub mojemu dretju zapodila med avti in bi šla gladko malo na cesto, če jo ne bi ujela. To me je res malo vrglo iz tira in presenetilo, ker sem mislila, da ji lahko zaupam in da ve, kje so nevarnosti. Ampak njej se je zdelo zabavno, mislila je, da se bova lovili in jo je malo odneslo. Potem sem pa še prebrala, da moramo imeti v tem obdobju razvoja malčke stalno pod nadzorom (pač tam, kjer menimo, da je nevarno). Če želimo preprečiti poškodbe. V tem obdobju sam triletnik še ni sposoben predvidevati posledice svojih dejanj. Sploh npr. ko se sprehajamo blizu prometne ceste. Vedno moramo vztrajati, da nam da roko, ne glede na vse.
Edino za uporabo kopalnice in wc-ja se še nisem čisto odločila kako in kaj. Sama gre v kopalnico, si prinese malo pručko k wc školjki, položi mali nastavek na školjko, si (upam, da … ker ne smem vedno preveriti) obriše rito, prinese spet ta veliko pručko k umivalniku in sama umije roke. No, ta del me vedno skrbi in me je groza. Vsa v krču ponavadi čakam kaj bo. Ker me je res strah, da ji kje spodrsne in pade na ploščice. Do sedaj ji je vse šlo kot po maslu.
Kaj pa vi? Kdaj malo stisnete zobe in otrokom pustite, da se razvijajo po svoje, čeprav vas neznosno skrbi?
Kako ste pa vi kaj potrpžljivi s svojimi otroki? Vam gre? Oziroma vam je šlo?
