Ufff … če sem že mislila, da je obdobje od dveh let do treh tisto najhujše, kar se nam lahko zgodi kot staršu, me je tole obdobje od trojkice dalje popolnoma presenetilo. Naša Jerca je postala popolnoma druga oseba. Na trenutke, seveda.
Poznate mogoče občutek, da se niti ne veselite trenutka, ko otrok pride domov? Iz vrtca ali pa iz obiska pri babici? Ker jo že zunaj na vratih slišite (če jo pripelje mož), kako se dere. No, to je to.
In ko prihaja po stopnicah, zaprem oči, glasno vzdihnem in izdihnem in si nadenem največji nasmeh, kar ga premorem. Ni druge.