Dragi Jaka,
danes praznuješ že svoj 12. rojstni dan.
Ker čas tako hitro mine in se mi zdi, da ti včasih ne uspem povedati vsega, kar si želim, ti zdajle pozno zvečer oziroma že zgodaj zjutraj pišem pismo.
Danes sem bila na koncertu Bryana Adamsa. Vmes med koncertom sem se tudi malo razjokala. Zakaj? Povedal nam je nekaj, kar me je strašno ganilo. Povedal je, da je hvaležen svojima staršema, da sedaj stoji pred nami na odru. In da tega ne jemlje kot samoumevnega. Ko je imel 17 let, je namreč vprašal mamo, če bi lahko iz denarja, ki so ga imeli prihranjenega za njegovo šolnino, kupili klavir. Mama je seveda rekla da. In tako se je začela njegova zgodba.
Ja, in ta njegova zgodba se me je res dotaknila.
Tako zelo si želim, da te bova tudi midva z atijem znala poslušati in slišati in da ne bova spregledala tvojih pravih želja. Da ne bova spregledala, kdaj naju boš resnično rabil.
Čeprav po drugi strani vem, da znaš sam zahtevati najino pozornost in čas. Zaenkrat. In naj ostane tako.
Ostani vedno tako vedoželjen in vztrajen v tistem, kar te veseli.
Na življenje glej vedno z zabavne plati, kot sedaj. Ne izgubi te svoje otroškosti in hudomušnosti. Nikoli.
Ne pusti drugim, da ti govorijo kakšen si. Bodi zadovoljen sam s sabo, s takim kot si. Pa čeprav to pomeni, da boš občasno ostal sam.
Zabavaj se. Zabavaj se v vsem, kar počneš. Pa naj bo to šola, učenje, delo, igranje. Tudi, če občasno skreneš s te poti, najdi jo nazaj. Če jo ne najdeš, ni tvoja.
In … ljubi. Ljubi z vsem srcem. Ljubi svoje bližnje, naju, sestrico, stare starše, svoje domače ljubljenčke, naravo, svoj šport, … vse.
In na koncu bodi hvaležen za vse kar imaš. Mogoče te morava to z atijem še malo naučiti, ampak jaz verjamem v nas.
Vse najboljše, moj malo veliki fant. Moj dolgo edinček. Moj Jaka. Rada te imam do vesolja in nazaj.
Fotografije so nastale izpod rok fotografov Ustvarjeni spomini.
