Odkar sem rodila Jagodo, res slabo skrbim zase. Tam nekje do oktobra, se mi zdi, da mi je še nekako šlo. Ravno malo pred tem, v septembru sem se spravila k sebi tudi glede prehrane (da se nisem basala samo s cukrom), a kaj ko sta ta zdrava meseca prehitro minila in začele so se bolezni, posledično nespanje obeh tamalih in pri povprečno treh urah spanja na noč me je držala pokonci le še čokolada. Ali pa vmes še kakšni slani arašidi, ki jih sama še izdatno solim s solnim cvetom (mmmmmm…). Brez obsojanj, prosim. In brez špecanja, ker tega še Uroš ne ve. Najboljša pa je tista varianta: zvrhana žlica nutelle v katero si previdno zmešaš slane arašide in vse skupaj izdatno posoliš (no, tega pa res Urošu ne povedat, ker že samo hranjenje z nutello na žlico ne šteka).
In tako bi zadnje 3 ali 4 mesece lahko rekla, da skrbim le za svojo dušo (ki je totalno odvisna od cukra), pa še to so ti trenutni momenti, ker saj veste … ko se pa preveč nabašeš, pride pa slaba vest in tudi malo slabše počutje. Ampak tako je.
Od rojstva Jagode mi pač veliko časa zase ne preostane. No, dejansko sploh nič. Kljub temu, da sem si naredila “vision board”, na katerem imam napisano: vsaj 1 x na mesec se dobiš s prijateljico na pijači, vsaj 1x na teden si privoščiš vročo kopel, … in še par takih “cvetk”. Očitno bom morala prenoviti moj “vision board” ter določene stvari obarvati in prebarvati z flourescentnimi barvami.
No, ja. Vedno pridejo slabši časi, katerim pa sledijo malo boljši in nato še boljši. Zato me vseeno drži pokonci moj optimizem. Ki se je že začel kazati v zadnjih dneh. Jagodi se je končno sčistil nos in nisem cele noči porabila, da sem ji ga čistila in jo nato zaradi tega tudi pol noči uspavala nazaj. Sicer je zame noč še vedno pestra, a ne tako kot prejšnje mesece. To je pač tistih magičnih 8 mesecev (očitno podoživljanje dneva, uvajanje goste hrane, itd … ).
Ker je bilo vseeno moje počutje malo boljše, sem si privoščila in se malo ustavila (pogledala sem celo en film, prebrala eno knjigo in en večer dejansko počela niiič). Ampak sem to nujno rabila. In občutek je bil fenomenalen. Moje razmišljanje se je obrnilo na pozitivo in dnevi so dobili smisel. Končno.
A glej ga zlomka. Že prvi dan, ko se mi je zdelo, da sem pa le malo bolje in da me (na mojo žalost) ne bo treba zaradi izčrpanosti odpeljat v bolnico (malo sem se pa že veselila ležanja in dietne hrane), me je začelo strašno boleti v predelu jajčnikov. Ker sem bila doma sama z Jagodo, sem se prestrašila bolečin (ker se dejansko nisem mogla premaknit) in sem klicala ginekologinjo, češ ali se da s kakšnimi domačimi zvarki pomagati pri vnetju jajčnikov. Vsaj za prvo silo. Moja ginekologinja je totalna faca. V minuti mi je opisala kaj je z mano in da ne rabim skrbet. Menda, da je to ovulacija (!?!). Da pa lahko pričakujem kmalu menstruacijo. Prvo menstruacijo po rojstvu Jagode. Neeee!, sem rekla. Jaz še fuuul dojim. Ah kje. No way. Ni možno. Neee in neee! A mi je ginekologinja rekla, da je prepričana, da bo to to. Ok, odložila sem telefon, a verjela ji nisem. Po parih urah neznosnih bolečin in gretja predelov jajčnikov je bolečina popustila. Ni pa prenehala. Poleg bolečin pa me je začelo spodaj še strašno srbeti. Super. Občutek, ko bi si najraje v nožnico zlila ledeno mrzel jogurt, dala noge narazen in si jo hladila tam zunaj na vetru. Vreme je bilo ravno pravšnje za luftanje podvozja. Ampak ne gre tako, mar ne? Prvič, jogurt res omili vse skupaj, ampak ne v takih količinah. Drugič pa mislim, da soseda ne bi bila vesela prizora, ker moj balkon gleda ravno v njeno kuhinjo.
Ker mi bivanje v psihiatrični ustanovi ne bi pomagalo v tistem trenutku (če bi me soseda slučajno zalotila pri dejanju), sem se pač lotila “normalnih” postopkov, katere so mi priporočile moje sledilke na družbenih omrežjih. Canasten (ker je bil pač doma), hlajenje z jogurtom, malo eteričnega olja čajevca na vložek ter umivanje s Frezyderm Intim Area Foam peno za intimno nego, ki sem ga dobila iz spletne trgovine Moja natura. Čistilna pena za intimno področje me je sicer pri prvi uporabi malo zapekla (očitno je bila koža na tem predelu že precej vneta in zato občutljiva), ampak po spiranju sem imela 100x boljši občutek. Sama sem sicer strašno občutljiva na vonj in ker je imela moja ginekologinja prav (ja, ni minil niti en teden od klica le te pa sem dobila menstruacijo), vedno ob mesečnih krvavitvah sebe voham – voham se, da imam menstruacijo (ne vem ali ima še katera te “težave” oziroma supermanske sposobnosti vonja) in tudi sedaj ni bilo nič drugače. Me pa to enostavno moti. Ta vonj. In skrbi, da ne moti še koga. Zato sem bila presrečna, ko sem uporabila Frezyderm peno za intimno nego, ker dejansko po uporabi vonja ni. Kako bo poleti, ko je vse skupaj bolj intenzivno, pa še poročam. Je pa Frezyderm pena za intimno nego tudi varna za uporabo med nosečnostjo in za nas, mamice doječke, zato je še ena lastnost več, ki me je prepričala k uporabi le te.
In ja, kot sem zgoraj omenila. Moja ginekologinja je imela prav. Prišla je prva menstruacija po porodu. Nisem jo bila preveč vesela, ker to pomeni, da bom sedaj tako kot sem v tem trenutku, vsaj en teden v mesecu vsa zamozoljana, še bolj bom hrepenela po nezdravi hrani (sladko, slano, sladko, slano,… se ponavlja do onemoglosti) in z vsaj dvema dnevoma popolnoma onesposobljena zaradi migrene.
Jaz mislim, da bi nam, ženskam, res moral po zakonu pripadati vsaj en dan dopusta ali bolniške zaradi ženskih težav. Se strinjate z mano?
