Preden sem postala mama si niti najmanj nisem predstavljala, da bo tako naporno. In če bi sedaj srečala svojo mlajšo verzijo, kako jamram (tam nekje pri dvajsetih in malo plus) o utrujenosti, bi si prav zares eno primazala. Hahaha … ja, nisem imela pojma kaj sploh je utrujenost in kaj to pomeni, če zares zares nimaš nič časa.
Mame smo res ena taka čudna bitja. Ki delujemo očitno na ogromne količine ogljikovih hidratov in kave. In seveda na različne odtenke ljubezni naših domačih. Saj drugače ne vem kako bi preživele ob takem hudem pomanjkanju spanja.
Jaz, na primer, živim več ali manj na štiri ure spanca na noč. Če imam srečo. In ne, čez dan mi spanca ne uspe prinesti notri.
Vem, veliko nas je takih, ki živimo takole na robu. Ne samo postelje, ampak tudi na robu izgorelosti in živcev.
Sicer je res, da tak tempo lahko držimo kar nekaj časa brez nekih hudih posledic. Tiste, ki pa se hitro pokažejo pa so: ogromno prekljinjanja, kreganja, nič kaj veliko mirnih živcev, kakšen aspirin več in reees ogromno kave (ja, pa pri meni še čokolada) …. in nekako preguramo dan.
Jaz imam seveda srečo, da imam blizu mamo, ki občasno vzame Jerco ali Jagodo. Ker drugače pa res ne vem kako bi. Sploh kadar Uroš dela popoldan je pri nas stanje strašno kaotično, sploh zvečer. Dan se običajno konča z veeliko dretja in seveda tudi z jokom. Pa ne samo otroškim.
In kako preguram dan? Nimam pojma … nekako mi je do sedaj uspelo preživet, otrokom pa tudi.
Čeprav je obdobje, ko si vsakih 20 minut rečem:“Fak, jaz ne morem več!!”.
Ja, in to rečem že zjutraj, še preden dobro vstanem in ko s težavo odpiram desno oko, pa še to si moram malo pomagati s prsti, da ga držim narazen … zbudi me mešanica joka in zahtev moje triletnice (in to ob pol šestih, ko sem jaz ravno zadremuckala nazaj):”Maaamiii, laaaačnaaa!” Sama pri sebi rečem (s tečnim glasom):”Pa, fak no, a je to tako težko lepo povedat? Brez cviljenja?!!!!” Hkrati pa zelo nežno zavpijem nazaj:” Jaaa, lubica… prihajam..:)!!” V glavi pa mi že od trenutka, ko dvigujem svojo polomljeno hrbtenico, razganja še tistih nekaj možganskih celic, ki jih ni skurilo nespanje.
- Dopoldan, dokler sta Jerca in Jaka v vrtcu in šoli je seveda luštno, a vseeno hitro mine. Sicer ima Jagoda po mojem skromnem mnenju obdobje, ko ji bodo zdaj zdaj začeli izraščati zobki. Zato je posledično velikokrat tečkana in jokava (ampak proti prvima dvema angelček). Za omilitev bolečin in srbenja sem ji priskrbela Gel za dlesni Frezyderm (ki ga sedaj prodajajo skupaj z najbolj kjut grizalom ever). Oboje, gel in grizalo sta ji všeč in tudi oboje ji paše. Gel ji omili bolečine in srbenje, saj preneha z jamranjem, grizalo pa nikakor ne spusti iz rok (in ust).
Po Jerco grem sedaj po novem že po kosilu, ob enih. Zakaj? Ker, če madam spi v vrtcu, potem ne zaspi za boga milega do enajstih zvečer. In medtem ko uspavam Jagodo, jo zna Jerca na vsake 3 minute zbujati … in tako Jagoda v bistvu zvečer dremucka, se zbudi, dremucka, se zbudi …. in to traja tja do enajstih zvečer ali še dalje. Prav toliko pa zdrži tudi Jerca. In meni se je že dobesedno mešalo. Tako, da malo boljša rešitev je, da Jerca čez dan ne spi in gre prej iz vrtca ter zvečer zaspi malce prej. Posledično seveda tudi Jagoda zaspi prej. In meni ostane vsaj kakšna ura ali dve zvečer, da kaj naredim.
Seveda to ni zame optimalna rešitev, saj je ura kmalu ena. Tako ta, ko moram po Jerco v vrtec in tudi tista, ko pač moram spat, saj če ne grem vsaj do enih ponoči spat, z vsem bujenjem res ne spim veliko.
Idej za delo in idej za raziskovanje veliko različnih področij je ogromno, časa pa žal premalo.
Tako … in ja, kje sem sedaj JAZ?! Tista mlada, pametna jaz? Da si primažem eno okrog ušes, ker jamram kako naporno je učenje na faksu? Spanje do desetih, enajstih, … žuranje celo noč in direktiva na nenaporno, neodgovorno študentsko delo? Matr bi se prtegnla!!!
