Terapevtske pravljice in zakaj mi gre na živce Zvezdica Zaspanka

Več ali manj smo vsi v času otroštva poslušali ali brali pravljice. Jaz sem še iz tistega časa, ko so mi jih starši vrteli na kaseti. In najbolj se spominjam Zvezdice Zaspanke. Ni mi bila všeč. U bistvu me jo je bilo grozno poslušati. Ob poslušanju nisem imela prijetnih občutkov. Ni se mi zdelo fer, da je Zvezdica Zaspanka dobila takšno kazen. In tako prijetna zvezdica je bila.

Pa čeprav sem vedela konec, sem vsakič doživljala občutke tesnobe, ko sem jo poslušala. Glasba na začetku mi je bila grozljiva, na živce mi je šel Boter Mesec, ki je vsak večer pregledal zvezdice in preveril, če so se lepo počesale in umile. Ni mi bilo jasno kaj ima to veze z dobro opravljenim delom?!?

Še danes imam rada frizuro, ki bolj ali manj izgleda malo “messy”. In ni mi všeč, če mora vse na človeku stati kot po reglcih.

Ja, taka sem bila že zelo majhna. Očitni upornik, v svetu, ki želi imeti vse tako, kot so si drugi zamislili. Zamislili moje občutke, občutja, obnašanja, želje in hkrati tudi zunanji izgled.

In zato že Jaki nisem nikoli marala brati tipičnih pravljic, ki smo jih imeli mi na voljo. Vedno sem iskala tiste, ki so se mi zdele pozitivne, ki so poudarjale drugačnost. Moja najljubša je (še vedno) Štiri črne mravljice od Anje Štefan. Seveda Jaku nisem izbirala ali ga silila k poslušanju pravljic, ki so bile meni najljubše. Vedno sva hodila skupaj v knjižnico, da si je nekaj sam izbral, nekaj pa sem dodala jaz. In sva doma pregledala in brala, kar mu je bilo všeč. Vsako obdobje je imel pač svoje najljubše.

V enem izmed člankov na internetu sem prebrala, da pravljice prispevajo k zdravilnemu procesu. In da pripovedovalčeva vloga ni vloga zdravilca, šamana ali vsemogočnega guruja. Pripovedovalec je zgolj otrok iz Andersonovih Cesarjevih novih oblačil. Šele ta namreč pogumno stopi k cesarju in ga sooči z resnico. Pravljice so torej pradavne zgodbe o nas samih, o našem čustvovanju, o simboliki sveta, so arhetipi, ki so nam blizu. Vse, kar je v pravljici, je del nas samih (Sabina Hribar na internetni strani narobe.si).

Kar je kar precej logično, mar ne?

Sem pa pred kratkim dobila v roke pravljice izpod peresa Deni Kragelj z naslovom Zbirka terapevtskih pravljic Življenje v gozdu ( z luštnimi ilustracijami Kaje Lukač). Knjiga vsebuje tudi pobarvanko za vsako zgodbo in zgoščenko z zvočnimi pravljicami.

To je posebna zbirka desetih pravljic, ki predšolskemu otroku pomagajo predelati občutke in situacije, v katerih se mogoče (še) ne znajde sam. Nam, staršem ali pa pedagoškim delavcem pa pomaga začeti pogovor, ki ne bo peljal v upor in beg otroka, temveč v konstruktivno reševanje težav, ki tarejo naše otročke.

Ko sem prebrala prvo pravljico Jerci, se mi je zdelo, da nekaj v pravljici manjka. Le kaj? Sama sem prebrala še druge zgodbe in vse so napisane na podoben način.

Seveda me je to spodbudilo k še večjemu razmišljanju in raziskovanju. Seveda (!!!) … končno lahko pustimo otroku, da sam pripelje zgodbo do nekaterih zaključkov. Tako, kot meni ni bilo to dano, je sedaj mojim otokom zelo lepo dano z omenjeno knjigico.

Torej gre nekako takole: “Jaz začnem zgodbo, nauk pa je vaš.”, pravi avtorica.

Ter doda še nekaj besed Janje Urbančič, ki zagovarja sočuten pristop pri vzgoji (najdete pa jo tule) in je zelo lepo razložila pomen zgodb:

“Mami, sem pojedla dovolj, da lahko dobim sladico?
Ne vem. To ti veš, če si sita.

Zato lahko le toplo priporočam zbirko pravljic. Jerca jo ima zelo rada, čeprav me ob branju občasno malo nagajivo pogleda izpod čela (kar razumem, da punca še kako razume kaj hoče pravljica povedati, čeprav sem bila na začetku skeptična).