Evo, pa sem prilezla do 36. tedna. Nosečnost se počasi končuje. Jutri imam ponovno pregled v APN ambulanti v Porodnišnici Ljubljana in upam na najboljše (predvsem meritve UZja).
Je pa včeraj zbolela Jerca. Ki reees že dolgo ni. Kar ne morem verjet. In kar pomeni, da bom po vsej verjetnosti čez nekaj dni zbolela tudi jaz. Pa ne, da sem pesimist. Ampak saj veste, kihanje direkt v mamo, kašljanje direkt v mamo, ponoči leži na meni in diha tam okoli ust. Drugače skoraj ne gre.
Sicer sem si v teh zadnjih dneh pred rojstvom dojenčice zamislila še nekaj stvari, ki sem jih mislila narediti (npr. sešiti vsaj kakšen kos oblačila za Jerco in za dojenčico), ampak očitno bo to prestavljeno (najbrž na drugo leto). Na začetku me je malo panika, ko sem pogledala na koledar in ugotovila, da nimam več nič kaj časa. Pa sem malo zadihala, predihala in se pomirila. Trenutno me Jerca pač bolj potrebuje in naj ima še malo cartanja, ki bo samo njeno.
In seveda, da ne bi preveč polno zadihala s pljuči, je danes mrknil (no, crknil) še pralni stroj (seveda par mesecev po garaciji). In ne, nimam še opranih cotk za prihajajočo članico. Glede na vse, sem kar mirna. Čudno.
Drugače pa …
MOJE TRENUTNO POČUTJE:
Psihično se zadnje 3 dni kar držim. Sem imela pa pred tem spet neke jokave dni. Pa ne da bi se cel dan cmerila, ampak vsaka beseda, vsaka novica, vse me je spravilo v jok. Tole res upam, da mine kmalu, ker take se res ne maram.
Fizično počutje pa je čedalje hujše. Ful težko vstanem, ko enkrat sedim ali se uležem. Tudi, ko ležim, se težko premaknem iz levega boka na desni (čeprav mi najbolj paše ležanje in spanje na levem boku).
Glede na to, da sem se prejšnjič pohvalila kako dobro spim, je bilo od takrat naprej prav grozno. Non stop se zbujam, zbudijo me bolečine v predelu jajčnikov (kot da se nategujejo – smešno, vem, … ampak je prav pekoča bolečina). Ok, za lulanje itak ni treba pisati.
Kile so ostale na plus toliko kot prejšnjič.
Kljub temu pa mi je v zadnjih 14tih dneh trebuh ogromno zrastel (glej fotko).
Jem non stop nekaj, danes sem na polenti z mlekom in to vsako uro. Nimam pojma kaj lahko sploh še jem, da me ne bo tako grozno (prav) bolela zgaga.
Brce niso več brce, ampak je to precej boleče premikanje celotnega trebuha. Po možnosti se lumpa zatakne nekje tam pod desnim rebrom, da komaj diham.
Premišljujem zadnje dni, kdaj se te loti gnezdenje? Ker mene se tokrat ni. Pa nimam niti še opranih cotk, kot sem napisala zgoraj, nimam še zadosti pajackov (katere sem sicer mislila tudi zašiti sama), niti me nekaj ne mika karkoli pospravljati, čistiti, ne priprava na dojenčico … malo me sicer drži nazaj to, da naj bi bilo dete ponovno bolj malo in to, da je vreme dobesedno “kr neki” in nimam pojma kakšne cotke bom rabila (bolj zimske ali bolj poletne). Glede tega ali bo dete res malo, nisem ravno 100%, ravno zaradi takega poskoka v rasti mojega trebuha. Tako, da res ne vem …zato pa tudi vsakih rečem: počakam še ta UZ pa bom videla. Haha, samo to sem rekla že vsaj 3x.
Lahko se pa pohvalim, da imam pa kompletek za iz porodnišnice. Tralalaa!! In to fuuul cort. In katerega sem oprala včeraj (uspelo, preden je crknil pralni stroj). Samo še malo ga polikam in ga pokažem – naslednjič. Naredila mi ga pa je slovenska ustvarjalka, ki ustvarja pod imenom Copek.
In seveda sem danes napisala svojemu dragemu možeku Urošu seznam stvari, ki naj me čakajo doma, ko pridem iz porodnišnice. Ahaha. Ja, vem kako se to sliši, ampak moj dragi se res ne zna obnašati v takih primerih. Zato, da se zaščitim pred prehudim razočaranjem, sem pač naredila “poporodni načrt” za moža ;).
Seznam gre pa takole:
1. Šopek rož na mizi v kuhinji v vazi.
2. Aliveicecream okusa čoko v zmrzovalniku.
3. Lindt bonboniera (roza z okusom jagode in črna) – slika spodaj, če slučajno ne ve kako zgleda roza bonboniera.
4. Penina Ice Rose, JP. Chenet (lahko tudi 2x) – slika spodaj, če slučajno ne ve kako zgleda moj najljubši šampanjec.
Njegove besede ob predaji seznama: “Matr si zahtevna!” 😉 Ja, včasih moram bit.
Naslovno fotko je posnela Tina iz Baltazar studio.
