Pravijo, da naj bi mamice po porodu prvih 6 tednov počivale. Mislim, da je redko katera, ki resnično samo počiva vseh 6 tednov ali še več, se posveča le dojenčku in ne dela ničesar. Sploh je to skoraj nemogoče, če ima doma že kakšnega nadebudneža.
Sama sem si privoščila res približno 4 tedne počitka. Imam srečo, da mi je veliko pomagala mami. Predvsem pri Jerci. Se mi zdi, da je najtežje poskrbeti, poleg novorojenčka, še za majhnega otroka zraven. Ki je prej navajen imeti vso pozornost in ves čas, ki ga mama premore.
Sicer ne vem od kje in zakaj je ravno teh 6 tednov tako pomembnih. Res je, da smo ženske po porodu v tem času še vedno v obdobju okrevanja in prilagajanja na življenje z novorojenčkom. Ampak v resnici psihično in fizično okrevanje po porodu trajata veliko dlje, kot le teh nekaj tednov.
Če nas že fizično to obdobje ne utrudi, pa nas psihične oziroma čustvene ter hormonske spremembe utrudijo do onemoglosti.
Lahko bi rekli, da je to obdobje pravi šok za žensko (in tudi za partnerja ter ostale člane družine)
Vsega je preveč. Toliko ene ljubezni, čustev, joka, veselja, utrujenosti, čustvene nestabilnosti. Srečujemo se z ponorelimi hormoni (no, vsaj jaz se), fizično bolečino in strahom oziroma skrbmi. Ob vsem tem pa imamo slabo vest, če doma ni vse tipi topi. Skuhano, pospravljeno, otroci nafutrani z zdravo hrano, mož zadovóljen in zadovoljen, …
Poleg tega je “normalno”, da gremo z dojenčkom že prve dni na sprehod in vsak dan podaljšujemo te sprehode. Ker je menda zdravo za otroka in za nas. Jaz, priznam, sem si tokrat vzela kar čas, preden sem poprijela za voziček. Celih 6 tednov itak nisem bila sposobna za kakršenkoli sprehod, tudi krajši ne. Mi pa ta del porodniške niti ne pomeni toliko. trenutno mi je za to kar malo škoda časa (če sem doma). Priznam, važno mi je le, da Jagoda zaspi v vozičku in da imam potem malo časa, da v miru zadiham. Ali pa obesim perilo. In ne, ne obešam ga zato, ker ga moram. Obešam ga zato, ker mi je to res eno gospodinjsko opravilo, ki ga resnično obožujem. Čudna? Kaj čmo.
No, teh nekaj tednov po porodu sem se večinoma posvetila novorojenčici. Saj drugače tudi ne gre. Punca zahteva svoje. In če ne dobi (zize) takoj, ko si zamisli, je res hudo. Tako, da večino časa objemam Jagodo in blazino za dojenje ter skrbim, da sem dovolj hidrirana. In priznam, da mi po eni strani prav paše zaenkrat tako. Z vmesnimi trenutki, ko pa bi že kaj bolj “normalnega” počela. Ne me narobe razumet, rada sem Jagodina uteha, tolažba, duda in hrana, … pa je kljub temu naporno. Ker več kot za uro in pol pač ne morem stran od nje. Kar pomeni ekspresno hitri nakup hrane (ko potem itak prinesem samo tisto, kar ne rabimo, kar je nujno, pa pozabim) ali higienskih pripomočkov. Vem, da bo za kaj več še ogromno časa. Ampak mislim, da mamice razumete … da za normalno delovanje glave in normalno delovanje ženske kot človeka potrebujemo tudi kakšno minuto zase, za svoje potrebe, za svojo dušo. Da vemo, da nismo “samo” mame.
Seveda pa je tukaj tudi nespanje. Ki podkrepi vse. Psihično in fizično počutje. Povprečno spim 4 ure na noč, čez dan pa nič kaj ne nadoknadim. In tako se moje hormonsko neravnovesje, utrujenost, slaba vest zaradi Jerce in Jaka malo pomeša in se mi na trenutke malo čustveno odpelje. Jokam. Zakaj? Nimam pojma. Oziroma zaradi vsega. K čemur ne pripomore Uroš, ki zraven mrmra: “Pa kaj sem pa zdaj narobe rekel? Ni mi jasno.” … in gleda s tistim izrazom na obrazu “buljiš kot teliček v nova vrata”. Kar me še bolj onesrečuje. Da me ne razume. Čeprav se še sama ne najbolje.
Nazadnje je bilo res hudo, ko smo se odpravljali na kratek oddih na morje (poskusno) in sem si oblekla oblekico, ki je namenjena tudi za dojenje. In ko me je Uroš videl v njej je rekel:”Ojej, v tej obleki pa zgledaš kot stara mama. Res ti ne paše!” Mimo pa je priskakljal še Jaka in mu seveda pritrdil z močnim kimanjem:”Jao, mami … ampak reeees ti ne paše. To nisi ti. Čudna si.” In seveda kaj hujšega. Jaz v jok, ki ga ni bilo konca. “Če pa nimam nič za oblečt! Nič mi ni prav … itd…” Seveda sem se preoblekla. V edino stvar, ki mi je sploh prav. Na žalost. Pomirila pa sem se šele naslednji dan. In se sprijaznila, da nismo vse manekenke takoj po porodu. No, tudi še nekaj časa po porodu najbrž ne bomo. JBG.
Tako, da ko mi je danes stara mama, ki smo jo obiskali in ji šli pokazat Jagodo v dom starejših, rekla:”Si se pa kar zredila, a ne?”, me ni niti preveč ganilo.
Ker važno je, da mame po porodu zamenjamo vprašanje: “Kaj moram narediti?” z vprašanjem:”Kaj zmorem?”. In jaz trenutno zmorem veliko in to je poskrbeti za crkljanje, dojenje in počivanje. Mislim, da se teh nekaj tednov ali pa celo mesecev ne bo dalo dobiti nazaj in je važno le, da čim bolj uživam v njih (oziroma uživamo vsi ob čustveno čim bolj stabilni in spočiti mami). Se strinjate?
Aja in še odgovor na vprašanje Zakaj se največ cmerim? Haaaa … nimam pojma. Ampak en del je definitivno tudi zaradi sreče.
Imate ve kakšen nasvet za novopečene mamice? Oziroma kaj bi ve spremenile, če bi lahko (po porodu)?