Ko še nisem imela otrok, sem gledala druge starše in večinoma sem opazila, da se fantki igrajo z avtomobilčki in nosijo oblačila modre, rjave barve. Pač “moške” barve. Punčke pa se igrajo s punčkami, kuhajo, … in nosijo roza oblekice. Oziroma odtenke roza. Če ne vse, pa so bile oblečene vsaj v en kos roza oblačila. No, so bile redke izjeme.
In seveda sem takrat kot zagrizena feministka sama pri sebi rekla:”Če bom pa sama kdaj imela otroke, pa ne bom delala razlik med spoloma pri igračah, oblačilih, kaj šele pri odgovornostih! Moj sin se bo igral s punčkami, hči pa z bagri!”
Ampak kot vedno se zarečenega kruha največ poje, mar ne?
Ko se je rodil Jaka, seveda nisem niti pomislila, da bi ga oblačila v roza oblekice. Normalno. In tudi ostalih pripomočkov kot so voziček, nosilka, … nisva z Urošem kupila v punčkastih barvah.
Čeprav bi bilo konec koncev takrat vseeno. Sam otrok v tistem zgodnjem obdobju niti ne ve, kaj ima oblečeno in v katerih barvah vozička ali nosilke ga prevažaš ali nosiš naokoli. Ljudje, ki jih pa srečuješ, ko se sprehajaš v vozičku pa kljub temu, da mu npr. na kapi piše “Jaka” ali pa “It’s a boy” velikokrat rečejo:”Joooj, kako luštna punčka!”. Seveda za Jerco so rekli pa obratno, čeprav je bila vsa načičkana in to v roza odtenkih. Še nisem ugotovila v čem je keč.
No, Jaka se ni igral s punčami, ker ni kazal interesa. Že od malega je oboževal bagre, vlake in dinozavre. Take tipične fantovske stvari. Pa sem ga vprašala, če bi imel punčko, pa ni hotel. Je pa enkrat, ko je bil še zelo majhen, pokazal interes, da bi imel namazane nohte. Najbrž ga je zanimalo, ker sem si sama ravno lakirala nohte. In sem jih tudi njemu namazala. Na nogah. Ta si jih je pa gladko malo obrisal (še ne posušen lak) v bel tepih, na katerem sva tisti trenutek stala. Jao, sva jih slišala od Uroša. No, jaz sem jih. Ker namreč tega laka na tepihu še danes nismo spravili dol. Še dobro, da smo tepih pred kratkim zamenjali. Ker sem morala vedno nekaj postaviti na madež, da se ni videlo. Pa tako lep tepih je bil.
To je pa tudi vse, kar je bilo “punčkastega” pri njem.
Mislim, da je bilo v drugem ali tretjem razredu, ko sem mu kupila res lepo roza majico. Za moje pojme nič kaj punčkasto, ampak ni šans, da bi jo oblekel. Ker so v šoli sošolci rekli, da je roza za punce. Takrat sva se sicer pogovorila z njim glede tega, da to ni nujno res, ker tudi npr. Nadal (Urošev “ljubljenec”) nosi roza oblačila, pa ni nič punčkast. Ravno nasprotno. Ampak ni pomagalo. Družba je le družba.
In nekajkrat je sicer prišel domov z nekimi čudnimi idejami, da so določeni športi le za punce, pa sva ga hitro “spucala”. Na lep način in upam, da mu je ostalo to v glavi.
Najbolj pa me je zanimalo od kje mu ta ideja? Seveda od sošolcev. In priznam, ne morem verjet, da v teh časih še kdo deli dela, šport, gospodinjska opravila, in podobno … na moška in ženska.
Ko pa sva dobila Jerco, seveda ni bilo takih priprav kot pri Jaku. Drugi otrok, logično. Čeprav že zdavnaj nisva imela več nobenih igrač in pripomočkov, ki bi jih lahko Jerca “podedovala” od Jaka, prav veliko nisva nabavljala. Urošu se itak vsaka stvar zdi nepotrebna (kar je zanimivo, v prvo je moral Jaka vse dobit … pa čeprav je Jerca njegova ljubica … igra se pa lahko kar z … ne vem čim… in nosi oblačila … najbrž kot Cesar v Cesarjevih novih oblačilih). Tako seveda večinoma (vse!) stvari nabavljam sama. Oblačila sploh. Ne čutim ravno potrebe, da bi imela vse rozasto, preveč punčkasto. Ampak moja draga princesa si zadnje čase (pri dveh letih!) že sama izbira kaj bo oblekla in kaj bo obula (ponavadi bi ravno sredi zime poletne sandale, par dni nazaj pa ni hotela sezuti podloženih škornjev). In nora je na razne dodatke – zapestnice, špangice, obroče … Kar naprej brska po mojem predalu z nakitom (sicer ga nimam veliko, ker sama ne nosim nakita) in si navesi vse, kar najde. Potem se pa še odpravi v omaro s čevlji in si poizkusi vse, kar najde oziroma doseže. Zraven mora imeti tudi torbico. In ker je kar naprej nosila eno staro “vrečko” iz blaga na rami, sem morala nujno poiskati nekaj lepšega. Ker pri njenih letih je trma non stop na udaru in včasih se mi res ne da pregovarjat oziroma preusmerjat pozornost.
Tako sem našla v spletni trgovini Stephenjoseph tako srčkano torbico, da bi jo še sama nosila.
Sicer je tej spletni trgovini reees ogromno lepih torbic za male princeske (pa ne samo to, seveda), ampak mislim, da sem kar zadela pravo, saj res zažiga z njo povsod. Tako kot za kakšno prekrasno mladenko, se vsi obračajo za njo, ko hodi po ulici. Kar verjet ne morem.
In te torbice sploh ne da iz rok. Vedno in povsod mora z njo. Če ne je vik in krik. In najraje jo nosi k roza oblekici (katero si seveda sama izbere), ki jo je naredila Saša, ustvarjalka, ki šiva po imenom Copek.
Ja, prav neverjetno mi je, da otroci pri teh letih in kljub temu, da mu nismo dali “smernic” pri oblačenju, barvah, nakitu in dodatkih, sam že pokaže svojo voljo, kaj bi oblekel, obul, nosil. Predvsem punčke. Tudi druge mamice pravijo, da si punčke same izbirajo oblačila in obutev in da ne odstopajo od svoje izbire.
Nekaj časa sem še verjela, da je to del vzgoje, ampak sedaj verjamem, da imajo to otroci v sebi. Ker sama ne nosim nakita, kiklic oziroma kril ali oblekic (mogoče sem ter tja), da bi to videla doma in se tako naučila nostiti “punčkaste” stvari. Pa tudi risank še ne gleda, tako da dvomim, da kje to vidi.
In seveda moramo sprejeti to tako, kot je. Pa četudi nam ni čisto po godu. In tudi razlike med spoloma moramo sprejeti. Z razumom, seveda. Kar pa še ne pomeni, da Uroš ne opravlja gospodinjskih del in da tega ne učiva Jaka. In da tudi sama kdaj pa kdaj primem za kakšen “šraufenciger”.
In ja, seveda sem ji kupila tudi bagra, ker ima rada avtomobilčke. Ampak rozastega. Itak.
(Med prebiranjem interneta sem sicer naletela tudi na raziskavo (sex differences in response to children’s toys in nonhuman primates), v kateri so dokazali, da to, katere igrače imajo raje fantki in katere punčke, ni vpliv spolne socializacije. Kar sem mi zdi strašno zanimivo.)
p.s. In seveda vem, da obstajajo tudi fantje, ki jih zanimajo bolj ženske oziroma punčkaste igrače in stvari. In obratno. Kar je pa sploh super. Samo, da jih starši podpiramo v tem, kar jih zanima.
