Nedelja popoldan je. Na smrt sem utrujena. Fizično in psihično. Jagoda je končno zaspala (najbrž za tistih svojih 10 minut, da si malo nafila baterije), Jerci sem pa dala svoj telefon in ji vklopila you tube. Kaj naj rečem? Ko pač ne moreš več, ne moreš več …
Mogoče se sprašujete kje je možek? Šel je z Jako v kino. Namesto mene, v bistvu. Sicer sem mu jaz že zdavnaj obljubila, da ga peljem v kino, da bova šla sama. In da si bom vzela čas tudi samo zanj, pa … bi ga celo peljala danes, ampak se nisva mogla uskladit glede žanra. On si je zaželel gledat Jokerja, jaz pa danes ne bi zmogla gledat nekaj tako težkega. Sicer me strašno zanima kako se je izkazal Joaquin Phoenix v tej vlogi, ampak bo že še malo počakal ta film za ogled in recenzijo. Tako, da sem prosila Uroša, če gre namesto mene gledat film.
Zadnji meseci so bili naporni. Zadnje štirinajst dni pa me je kar malo dotolklo. Tako, da sem totalno zbolela. In kaj je hujšega, ko skrbiš za otroka, ki je bolan in kateremu hočeš ponoči olajšati dihanje in kašelj? Najbrž to, da še sam zboliš. In se kar ne sestaviš za boga ne. Mene že nekaj let vedno ob vsakem prehladu napadejo sinusi. In tudi tokrat ni bilo izjeme. Vnetje sinusov, s katerimi se potem borim več ali manj do naslednje pomladi. Sicer sem za svoje vnete sinuse že našla dokaj učinkovit recept (klik). Pa vendar je tudi pomembno, da se spočijem in naspim, kar je trenutno nemogoče.
Pred štirinajstimi dnevi so me klicali iz Pediatrične klinike, da imajo narejen plan operacij za srčke in da je Jerca na seznamu za naslednji teden (torej v bistvu bi bil to ta teden, ki je bil sedaj). Ufff… čeprav sem bila pripravljena na klic, pa me je vseeno zvilo. Panika, jok, strah, … poleg tega je Jerca ravno dan poprej rahlo zbolela, začela je smrkat in kašljat. Pediatrinja je seveda rekla, da mora ostati do nadaljnega doma. Po možnosti ločena od Jagode. Slednje je pač nemogoče, žal. Tako, da ja, Jerca je ostala doma po komaj treh tednih vrtca. Srce me je bolelo, ko sem ji mogla povedati, da bo ostala doma, ker se mora pozdraviti (in z mislijo, da bo mogoče doma celo celih dva meseca, kolikor bo potrebno za okrevanje – seveda ji tega nismo še razlagali), saj je tako zelo navdušena nad vrtcem, da je skoraj jokala, ker ni smela nazaj.
No, njen prehlad je bil sicer vse hujši, po desetih dneh čakanja ni bilo bistveno bolje, zato so se dr. odločili, da ne pride na vrsto v tem trenutku. Normalno.
Midva pa sva bila vsak dan na trnjih. Ali bo ali ne bo. Ali sva se prav odločila ali ne. Namreč že poleti sva šla na pogovor h kirurgu, za katerega želiva, da jo operira. Ter se tudi odločila za okvirni datum operacije.
Hkrati pa ji je doma res dolgčas. In potem je, normalno, malo nagajiva. Včasih malo preveč in sva huda. In potem, vsaj zase lahko trdim, imam slabo vest. Kaj pa če se kaj zgodi, ko bo operirana, jaz jo pa kregam? Nimam pojma ali se dovolj ukvarjava z njo. Ali se dovolj ukvarjava z vsemi. Ne vem. Ker nimam pojma kje je meja. Vem pa, da se Jerca zelo malo sama zaigra. Če se, je to zvečer, ko je čas za spanje. Najbrž je to še marsikomu poznano, mar ne?
In sedaj, ko ne dobi dovolj pozornosti, dobesedno pleza po meni. Ko npr. na kavču v dnevni sobi dojim, spleza name ali pride do mene se cartlat ali po objemček, me češe, dela frizuro, karkoli, samo, da je tudi zraven. In priznam, to me ubija. Da bi imela vsaj 5 minut miru. In ob takih trenutkih seveda občasno znorim. Saj ne da bi s tem kaj dobrega dosegla. Dosežem ravno obratno. Jok, kričanje in užaljenost. Kar je normalno, jo razumem. Ampak imam spet slabo vest.
Potem pride zvečer uspavanje. In enostavno ne morem biti na treh koncih hkrati. In priznam, nisem še našla prave rešitve za umirjeno uspavanje oz. večerno cartljanje vseh treh. Se pa velikokrat konča z mojim skoraj živčnim zlomom. Predvsem zaradi Jerce, ki rabi tudi 2 uri, da zaspi. In seveda, ker sem huda, imam potem spet slabo vest.
Potem pa je nekaj časa nazaj moja mami (recimo, da z grozo v očeh) opazila, da ima Jerca temenca. Ajoj. Vem, veliko ljudi se čudi, da ima toliko star otrok temenca. Ampak Jerca jih ni imela, ko je bila dojenček, sedaj jih pa večkrat odkrijemo. No, in ker jih nisem opazila jaz, mami pa mi je še malo očitala, kako ne vidim tega, sem imela spet slabo vest. Normalno.
Tako je odkar sem rodila Jagodo. Sicer sem jo imela že prej, če se nisem non stop ukvarjala z njo ali sem bila huda nanjo (ali na Jaka). Ampak zdaj se je to stopnjevalo in stopnjevalo. Predvsem slaba vest do Jerce. In mislim, da je Jerca to prav čutila. Bolj kot sem jaz imela slabo vest, bolj me ni pustila pri miru niti za sekundo.
Najbolj srečna sem bila, ko je šla v vrtec in sploh, ker ga je tako navdušeno sprejela.
In ta teden mi je nekdo rekel:” Joj, samo Jerca pa res rabi veliko pozornosti!”. Sicer sem se seveda takoj postavila v obrambni položaj in začela situacijo razlagati, češ, da normalno, saj je dobila sestrico, prej je bila pa 3 leta samo moja ljubica. In da sva bili skoraj štirikrat na teden okoli pri zdravnikih in je najbrž v meni videla zaščito, tolažbo, ljubezen, …vse.
Ampak mi je dalo za mislit. In sem premišljevala. Močno. In me je kar naenkrat prešinilo. “Lej, draga Nataša, delaš po svojih močeh. Imaš pravico tudi, da se usedeš. Imaš pravico, da se ne ukvarjaš non stop s svojimi otroki. Imaš pravico do časa zase. Imaš pravico, da je stanovanje nastavljeno. Da perilo ni oprano in leži že čez pol kopalnice. Da mož ni zadovoljen (poudarek na zadnji e ;)). … no, pa še marsikaj drugega bi lahko naštela.”
In ne vem ali sem res v zadnji fazi izgorelosti (no, mislim, da ne), ampak zadnje par dni mi je dokaj ravno. Vsakemu posvetim nekaj časa. Ko pa začnejo težit, cmerit, vpit, se trmat, … ker se ne ganem takoj ali pa jim razložim, da bo treba počakat, ker si bom vzela deset minut zase v kopalnici, za prebrat kakšno minutko več ali pa za karkoli drugega, kar mi je všeč, …. pa ne občutim čisto nobene slabe vesti.
Aja, temenca smo pa super uspešno spravili dol z oljem proti temencem od firme FrezyDerm, ki jih lahko kupite v Moji lekarni ali v lekarnah po Sloveniji. 🙂
No in upam, da me tole stanje ne mine prehitro. Ker je fajn.
