Ko je Jagoda dopolnila šest mesecev sem vedela, da bo počasi prišel čas, ko bo potrebno uvajati čvrsto hrano. In že misel na to me je delala živčno. Zakaj? Ker se še vedno spomnim kako sem uvajala hrano pri Jaki, ki ni hotel ničesar spraviti vase. Oziroma glede na moja pričakovanja ni jedel dovolj. Ampak takrat nisem vedela vsega tega kar vem danes.
Takrat sem mu kuhala 2x za zajtrk, 2x za kosilo, in še 2x za večerjo. In nič mu ni bilo všeč. Kuhala sem, pasirala, ga prepričevala, da odpre usta. Poizkusila sem vse fore, kar sem se jih spomnila, pa niso bile najbolj uspešne. Pričakovala sem preveč. Od sebe in predvsem od njega. Da bo kar v enem tednu usvojil hranjenje in da bo kar takoj začel jesti “normalne” količine. Žal pa je Jaka še sedaj precej neješč, hrana mu ne pomeni veliko in ga je potrebno tudi velikokrat spomniti, da je potrebno kaj pojesti. In seveda izbor njegove hrane je zelo ozek.
Zato mi je misel na ponovno “mučenje” spravljala v nemir. Ker pa sem v tem času veliko prebrala o uvajanju čvrste hrane, sem se tokrat odločila, da se bom uvajanja lotila na čisto drugačen način.
Prvo kot prvo se mi tokrat ni mudilo nikamor. Nisem se ozirala na smernice. Sama pri sebi sem rekla, da ko bom videla in začutila, da je Jagoda pripravljena, bomo začeli z uvajanjem.
Za začetek sem prebrala knjigo Naj otrok izbira pot, ki jo je izdal Unicef Slovenija ter pogledala predavanja, ki jih izvaja Veva, spletna šola za starše o uvajanju goste hrane ter o BLW metodi. Oboje močno priporočam vsem, ki se boste lotili uvajanja hrane, sploh po BLW metodi.
Seveda sem že pred njenim šestim mesecem dobila kar nekaj pripomb (predvsem od domačih), da bi pa počasi že lahko začela z uvajanjem. Da pa sosedov Tinček že dva meseca vse je. Ob vsakem joku ali jamranju, ki so ga drugi slišali sem dobila pod nos: Najbrž je lačna.
Ampak me tokrat ni ganilo.
Jagoda je glede na svoje vrstnike tudi malo počasna v razvoju in zato je tudi kar nekaj časa potrebovala, da je začela samostojno sedet. In eden izmed pomembnih mejnikov mi je bil ta, da sama sedi. Zato smo začeli tam nekje pri sedmih mesecih. Poleg tega že vrabčki čivkajo, da naj bi se otrok dojil do šestega meseca starosti in da mu do takrat nič ne manjka, če gre njegov razvoj v pravo smer in je dojen takrat, ko si sam želi.
Urška Repnik (soustanoviteljica Veva.si) je že večkrat poudarila in tudi v knjigi Naj otrok izbira pot piše, da so najbolj pogosti in napačni razlogi, zaradi katerih ponujamo otroku gosto hrano:
1. ker menimo, da je otrok že dovolj star
2. ker menimo, da je lačen (ja, to menijo predvsem babice – moje izkušnje ;)) – v tem času, tam nekje pri pol leta dojenčki začnejo počasneje pridobivati na teži in mamice se ustrašimo, da nimamo dovolj mleka (ali dovolj kaloričnega), ampak tu je vsa skrb odveč. Nekateri otroci so pač manjši in lažji in bodo taki tudi ostali, nekateri so večji in težji.
3. ker nas okolica vzpodbuja, ker naj bi otrok že kazal znake pripravljenosti – posega po naši hrani, žlički, nas opazuje, … cmoka z usti. Vendar to ne pomeni, da je otrok lačen ali da želi jesti. Otroci nas posnemajo in tako se tudi učijo.
4. ker želimo, da bi otrok končno prespal noč – to sem že velikokrat prebrala na raznih forumih in družbenih omrežjih. Pa nič ne obsojam, ker sem bila sama točno taka pri Jaki. In ker iz izkušnje vem, da temu sploh ni tako, vam tu polagam na srce, da pač nekateri otroci prespijo noč že po treh tednih, nekateri pa siti in polnega trebuščka ne prespijo še do desetega leta noči (govorim tudi iz izkušenj).
5. ali pa nam celo pediater ali patronažna sestra rečeta, da moramo že začeti.
In kateri so tisti znaki pripravljensoti na gosto/čvrsto hrano?
Predvsem žvečenje. Otrok bo dal v usta svoje prste in jih žvečil. Poleg tega mora za hranjenje s čvrsto hrano sedeti pokončno (vsaj ob opori), ko seveda drži svojo glavo pokonci in ko je spreten s koordinacijo oči -roka. Poleg vsega pa mora stvar, ki jo nese v usta tam tudi zadržati in jo žvečiti, da jo lahko pogoltne.
Naš začetek je bil na počasi …
Najprej je bilo seveda potrebno nakupiti “pripomočke”. Kvaliteten stolček za hranjenje, kuhalnik ter primeren krožnik, ki se prisesa na mizo. Ni nujno, da si vi to vse nakupite. Sama sem se odločila, da bom tokrat vse to imela. Da si olajšam vse skupaj.
Jagoda na stolčku Nomi
Preiskala sem trg in se odločila za stolček za hranjenje Nomi. Ne samo, da mi je dizajn prekrasen, ampak sem pri kolegicah zasledila, da je udoben ter da stolček raste z otrokom (lahko ga uporabljamo tudi kot pisarniški stolček). Stolček ima podporo za noge, ki se prav tako lahko nastavlja glede na otrokovo starost. In seveda material je tak, da je enostaven za čiščenje in tudi hrana ne more nikjer zaostati oz. se ne more nabirati.
Jagoda raziskuje čvrsto hrano
Takoj, ko je stolček prispel pa smo začeli z uvajanjem čvrste hrane. Po BLW.
Na začetku sem Jagodi dala pred njo nekaj malo bolj na trdno kuhane hrane kot je korenček, brokoli, krompir in sem ji pustila, da sama sega po hrani ter jo raziskuje. Seveda ni ničesar dala v usta. In seveda sem bila deležna pripomb domačih, da saj nič ne je in da tako ne bo nikoli nič začela jesti. Ampak meni se ni mudilo. Še vedno se mi ne. Jagoda dobi več kot dovolj z dojenjem, pridobiva na teži in je vesela in zadovoljna in me sploh ne skrbi. In me tudi ni na začetku skrbelo.
Spodaj delim z vami nekaj dejstev, ki so me prepričale, da tokrat začnem z uvajanjem po BLW metodi in so dejansko povzetek iz knjige, ki jo omenjam zgoraj – Naj otrok izbira pot.
Otroci začnejo plaziti, začnejo hoditi in govoriti, ko so na to pripravljeni in nič drugače ni s hrano. In tudi okoli šestega meseca starosti so sposobni prijeti hrano in jo nesti v usta. Ni nujno, da kaj dejansko pojedo. Bistvo vsega je, da okušajo, da hrano otipajo. Otroci želijo raziskovati (opazujte jih) in okušati nove stvari – na ta način se največ naučijo.
Hranjenje naj bi bilo za vsakogar prijetna izkušnja. In če ima otrok aktivno vlogo pri nadzoru nad tem, kaj, koliko in kako hitro jesti, to naredi hranjenje bolj prijetno. In ko otroci jedo sami, uživajo pri spoznavanju različnih živil in pridobivajo neodvisnost (lahko rečem tudi samozavest). In zgodnje pozitivne izkušnje, brez stresa pri hranjenju, pripomorejo k temu, da otrok razvije zdrav odnos do hrane za vse življenje.
Otrok se največ nauči, ko uporablja svoje roke in usta, ko raziskuje. In pri hrani ni izjeme. S prijemanjem hrane otrok spoznava kako lahko drži v roki nekaj, kar je mehko, ne da bi to zmečkal. Ali pa npr. nekaj, kar je spolzko in da mu ne uide iz rok. Ko mu pade iz rok, se uči o težnosti. Spozna tudi velikost, obliko, težo in teksturo. In pri tem so vključena vsa njihova čutila – vid, tip, sluh, voh, okus. Da ne govorimo o koordinaciji roka – oči, kar pomaga pri urjenju spretnosti uporabe rok. In nazadnje, ko otrok žveči hrano, razvija obrazne mišice, ki so potrebne takrat, ko se začnejo učiti govoriti.
Otrok s tem, ko se hrani sam, pridobiva zaupanje. Npr. ko otrok nekaj pobere in to nese v usta, dobi ob tem skoraj takojšnjo nagrado v obliki zanimivega okusa in teksture. S tem se uči, da je sposoben poskrbeti za to, da se zgodijo dobre stvari, kar posledično pomaga pri graditvi njegove samopodobe in samozaupanja.
S tem, ko otrok že od začetka sedi za mizo z ostalimi člani družine in je enako hrano kot drugi družinski člani, sodeluje pri družinskih obrokih. To je za otroka zabavno, hkrati pa posnema druge člane ter se tako uči.
Ko načrtujete prehrano in veste, da boste le to ponudili tudi otroku, ki se uči jesti, boste zagotovo načrtovali bolj zdrave in pestre obroke, kot pa če bi otroku ponudili le kašico. Ne vem kako je to pri vas, ampak pri nas je to definitivno res.
Nenazadnje pa vam kot staršu ni potrebno najprej nahraniti otroka, medtem ko se vaše kosilo ali večerja ohladi, ampak vsi hkrati uživate v obroku. Ni se vam (nam) potrebno iti igric in zvijač, da bi otrok kaj pojedel.
In kar je zame res pomembno je to, da se med obroki ne prerekamo (že tako se vse prevečkrat) – pri Jaku se spomnim, da sem bila vedno slabe volje, posledično pa seveda vsi skupaj.
Tokrat nisem za Jagodo kupila niti enega paketa pripravljene hrane, nobene kašice, nič. Kar pomeni, da sem dejansko prihranila. Če se samo spomnim kaj vse sem nabavila pri Jaku, me kar zmrazi.
Je pa res, da če se boste odločili za to metodo, pričakujte totalen nered. No, ne nered. Svinjarijo. Sama sem kar precejšen frik na čistočo. Ampak seveda z leti in s tremi otroci to niti ne gre skupaj. Zato sem se prav psihično pripravila in občasno še malo vadim vzdih in izdih in gre.
Fotka vzeta iz Pinteresta.
Ena izmed stvari, ki najbolj skrbi starše, ki se lotijo BLW metode (ali pa ki dajo otrokom kakšen košček hrane v roke) je, da se le ta ne bi zadušil s koščki hrane. Zato je že iz prevenitve in na splošno priporočljivo, da se izobrazite tudi na področju prve pomoči pri dojenčkih in otrocih. Pomembno je, da v kolikor vidite, da ima otrok v ustih kaj, s čimer se lahko zaduši, da mu ne segate s prsti v usta, ker mu s tem lahko predmet ali hrano potisnete še globlje. Najbolje bi bilo, da se udeležite kakšnega tečaja ali pa si pogledate vsaj kakšen video na internetu in preberete kako ukrepati ob zadušitvi.
Tudi mene je na začetku precej skrbelo zaradi tega, ampak več kot sem prebrala o uvajanju čvrste hrane, bolj sem bila prepričana, da moram Jagodi kar se da zaupati. Se je pa tudi že zgodilo, da sem jo kljub temu, da ni kazala kakšnih znakov, da se duši, ampak zaradi moje panike, ker sem videla, da si je dala v usta prevelik kos, obrnila na glavo (kar ni ravno pravilni prijem, če si boste prebrali pravo pomoč – ampak panika naredi svoje).
Pomembno je, da ste vedno poleg, ko se otrok uvaja in da ga opazujete. Sama pa sem enkrat pripravljala večerjo za vse tri in jo nisem gledala. V usta si je stlačila cel njok in se mi je v tistem zazdelo, da je to preveč in še preveč pocast je bil, zato sem jo enostavno kar obrnila na glavo in jo potolkla po hrbtu. Ja, totalno neprimeren način. Pa še revci ni bilo nič jasno in je seveda od groze jokala, da je bilo joj.
Ne vem, če sem vam z mojim zapisom kaj pomagala, poudarila bi le, da se je pred takimi odločitvami potrebno izobraziti, si veliko prebrati, pogledati kakšen video, mogoče povprašati kakšnega strokovnjaka na tem področju in še tisto najbolj pomembno: zaupati samemu sebi in otroku. Srečno.
