So področja vzgoje, ki meni kot mami predstavljajo ogromno izzivov. Vem, da vseh ne bom rešila, se pa trudim, si zastavljam vprašanja, iščem rešitve (tako z branjem kot z različnimi pristopi z zdravo kmečko pametjo), včasih pa tudi povprašam za mnenje strokovnjake. Ker menim, da se najdejo tudi mame, ki imajo podobne težave in se znajdejo tako kot jaz, pred podobimi izzivi, sem se odločila, da nekaj le teh, ki meni osebno predstavljjo (ali pa so mi) največji izziv, zapišem kar na “papir”. Eden od teh izzivov je tudi izbirčnost mojih otrok.
O izbirčnosti sem se pogovarjala s Sabino Adanič. Sabina je po poklicu diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Po študiju je krajši čas delala kot vzgojiteljica v vrtcu v Madridu in kot zasebna varuška v Granadi. Pravi, da jo ni vleklo v javni vrtec, zato se je odločila podaljšati študentska leta in postala skoraj diplomirana sociologinja in hispanistka. Nekaj časa je nabirala izkušnje kot vodja zasebnega varstva otrok v Ljubljani, nato pa so prišli njeni največji učitelji …
Danes je mama treh otrok, starih od 3 do 9 let. Najstarejša hčerka in njena neuklonljiva volja je bila razlog, da se je srečala z Jesperjem Juulom in Familylabom. V knjigi Kompetentni otrok sem našla vse, kar je verjela in čutila, kako bi moralo biti, pa nikoli ni našla pravih besed.
Od leta 2015 je certificirana redna sodelavka Familylaba. Zanimajo jo tematike, povezane v vzgojo predšolskih in šolskih otrok, še posebej uživa v debatah o tem, kako postavljamo meje in kako lahko poskrbimo zase, ko stopimo v vlogo starša. Poleg predavateljskega dela se pri Familylabu posveča tudi vodenju Familylabovega kluba (skupaj z Uršo Plešnar), organizaciji in izvedbi spletnih seminarjev, vodenju in organizaciji starševskih pogovornih večerov in opremljanju družbenih medijev z vsebinami, ki se tičejo vzgoje in skrbi za otroke in mladostnike ter podpore staršem.
Sabina, za uvod naj povem, da sem tudi sama mama trem otrokom. Prvi, Jaka je najstnik (13 let). Zdi se mi, da imam do njega drugačen odnos kot do drugih dveh, punc. Seveda sta punci precej mlajši od Jaka, pa vseeno (Jerca je 4, Jagoda pa je ravno dopolnila eno leto).
Jaka mi že od začetka predstavlja veliko večji izziv na vseh področjih vzgoje (možno pa je tudi, da ker je prvi, da se nekako učim na/ob njem in sem zato bolj prizanesljiva in potrpežljiva z drugima dvema ??). Podobno čuti moj mož.
“Ja, ponavadi je tako, da smo pri prvem otroku po eni strani bolj negotovi, ker se vse dogaja prvič, po drugi strani pa bolj prepričani v svoj ‘prav’, v idejo, da bomo vzgajali tako, kot smo si idealno zamislili … Pri naslednjih otrocih smo pa že malo bolj suvereni, ker imamo izkušnjo, kako je imeti otroka, na drugi strani smo pa tudi bolj sproščeni, fleksibilni, ker smo hočeš nočeš morali dojeti, da sva v odnosu dva, ki imava svoje želje, potrebe in voljo in da vzgoja ni enosmeren proces.”
Pred uvajanjem goste hrane sem se pri Jaku odločila, da ni šans, da poskusi kaj sladkega, dokler ne bo jedel vsaj nekaj zelenjave in sadja. V glavnem, bila sem zelo pametna. Zelo! Sedaj je ogromno sladkarij in niti za noževo konico sadja, kaj šele zelenjave!
Pa da začnem na začetku. Ko sem uvajala gosto hrano Jaki, sem mu kuhala non stop .. 2x za zajtrk, 2x za kosilo, 2x za malico in 2x za večerjo. Seveda popolnoma različne stvari. A mulc ni hotel in ni hotel odpreti ust. Ok, jedel je zmiksano kolerabo in korenje. Samo in edino to. Tako sem bila non stop tečna. Že prav zafrustrirana. Moje življenje se je vrtelo le okrog tega kaj bo Jaka jedel, kaj mu bom skuhala. In komaj sem nekaj skuhala, že sem morala začeti s kuhanjem novega obroka.
Torej, sem zgrešila že na začetku?
“Jaz bi raje rekla, da si se kot skrbna mama odločila, da se boš držala nekih pravil, idej, navodil, ki so se ti verjetno zdela logična in smiselna. V tistem trenutku življenja je bila to tvoja odločitev in razmišljati o tem, kako si zgrešila že na začetku, nima smisla.
Kar je pa fino, je pa to, da si ugotovila, da bi bilo najbrž fino o tej odločitvi malo razmisliti. Prvič zato, ker je cela situacija tebe spravljala v slabo voljo in frustracijo, drugič pa zato, ker ti je tudi Jaka dajal jasno vedeti, da s tem načinom ni OK.
Vsi starši zgrešimo v vzgoji, ne le enkrat, velikokrat. Fino je, če smo toliko odprti in pripravljeni poslušati (sebe in otroka), da se ustavimo in premislimo, kaj se dogaja takrat, kadar pademo v takole luknjo frustracij … Velikokrat naredimo ravno obratno – če se otrok trmasto upira, samo še bolj zategnemo vrvico, ker nas skrbi, da se bo vse še bolj podrlo, če se ne bomo držali reda in mej in pravil. Vse to je seveda pomembno in potrebno, ampak otroci nam s tem, ko se trmasto upirajo nečemu, poskušajo nekaj sporočiti. Če poskusimo slišati in razumeti njihovo sporočilo, se lahko vsi skupaj ogromno naučimo.”
Prebrala sem, da je potrebno dati otroku vsaj 15 poskušanj hrane, da jo le ta vzljubi. Bi morala začeti na tak način? Kljub temu, da nečesa ni hotel, vztrajati in mu ponuditi večkrat? Ne samo dvakrat ali trikrat?
Tako smo nekako prilagodili jedilnik Jaku, ne obratno. Že od vsega začetka. Najbrž tudi napaka?
Seveda me je vedno skrbelo, da revež ne bo lačen in da strada. Kako starši vemo, da ga res ne stradamo?
“Nisem strokovnjak za prehrano, bolj za odnose 😊 Zato ti na prvo vprašanje težko odgovorim iz stališča strokovnjaka ali s kakšno raziskavo. Pravijo tako, ja, da se na okus navadimo. Verjetno večkratno poskušanje iste hrane lahko pripomore k temu, da se navadimo okusa. Tudi glede vprašanja, kako starši vemo, da otroka ne stradamo, ti lahko povem samo, kaj si mislim sama – če je otrok drugače zdrav, nima kakih posebnih potreb, in ima na razpolago nekaj vrst hrane, ne bo stradal.
Morda dam čisto oseben primer – moja hčerka je imela (in ima še, ampak zdaj tega niti ne opazim več) obdobja, ko je jedla ogromno in potem obdobja, tudi po 14 dni, ko je pojedla v celem dnevu za par žličk. V začetku me je skrbelo, ker je tudi bolj na spodnji meji, kar se teže tiče, ampak čez čas sem dojela, da se ta obdobja menjajo in prepustila otroku odgovornost za to, koliko poje. Babice je bilo pa malo težje prepričati v to, da jim ni treba skrbeti in siliti, če kak dan otrok ne poje veliko 😉.
Če pa se prestavimo k odnosom – zamisli si hrano, ki ti ne paše. Ker si ti tista, ki odloča, kaj bo v hladilniku, je niti ne kupiš. Ali pa obleko, recimo, model, ki ga nikoli ne bi dala nase. In potem pride mož in naloži poln hladilnik, zraven pa ti je še za darilo kupil točno tisto obleko. In bi rad, da poskusiš, oboje. Tudi ti se lahko navadiš, če dovoljkrat poskusiš. Vprašanje pa je, kako se boš počutila ob tem, ko se bo nekdo zelo trudil in si želel, da se navadiš na nekaj, kar ti pravzaprav ne paše.
Kar se tiče prilagajanja jedilnika – odrasli si tudi prilagajamo jedilnik. Saj se vendar ne silimo vsak dan s hrano le zato, ker je zdrava in polna vitaminov in mineralov, ampak si kupimo in skuhamo jedi, ki so nam okusne in po katerih se dobro počutimo. Predvsem pa nam je pomembno, da se dobro počutimo v družbi, v kateri jemo.
Res je, da se otrokov jedilnik lahko občasno zoži na le nekaj jedi. Tule je smiselno tudi vprašanje kaj sploh pomeni da je otrok izbirčen ali da ‘nič ne je’? Ali nič res pomeni nič ali pomeni manj, kot jaz mislim, da bi bilo dobro/dovolj zanj? Ali je izbirčen tisti, ki ne mara 10 vrst hrane ali tisti, ki jih ne mara 30? Ali je izbirčen tisti otrok, ki hrano poskusi in reče, da mu ni všeč, ali tisti, ki že vnaprej odkloni in noče niti poskusiti? Enega pravilnega odgovora na ta vprašanja seveda ni, kadar pa imamo občutek, da je naš otrok izbirčen, si jih je pametno zastaviti in si nanje odgovoriti, ker nas odgovori morda presenetijo.
Pa še ena misel, ker sem zdaj govorila precej o tem, da ni nič narobe, če otroka upoštevamo pri izbiri hrane – ko otroka vprašaš, kaj bi želel jesti, to še ne pomeni, da mu daješ pravico, da sam odloča, kaj bo jedel. Se mi zdi, da je to ena temeljnih zmot, ki pripelje do ideje o permisivni vzgoji. To, da vprašam otroka, kaj želi, kaj mu je pomembno, kaj ima rad, česa ne mara … Pomeni, da me zanima, kaj misli, kdo je, kakšna so njegova stališča in da ga želim jemati resno in enakovredno. In čisto mimogrede, to, da otroka jemljemo resno, je osnova za razvoj zdravega samospoštovanja. Vendar pa je odrasel tisti, ki je vodja, ki ima moč, ki pozna otrokove potrebe (ne želje!) in ki odloča na podlagi svojih vrednot in prepričanj. Nič ni narobe, če otrok vsake toliko dobi, kar si želi, vendar to ne sme biti zato, da bi se izognili sporom in joku in pregovarjanju. Če hočemo, da se otroci dobro počutijo v družini, moramo odrasli prevzeti vodstvo – naša odgovornost pa je, da vodimo tako, da otroka jemljemo resno in v procesu odločanja ne poškodujemo njegove integritete.”
V vrtcu je še nekako jedel, ko pa je začel obiskovati šolo, pa so se začeli problemi. Tam je veljalo pravilo, da mora vedno poskusiti hrano, če želi dobiti tudi npr. sladico. Jaka tega ni želel. Ko so imeli v zimskem času vsak teden na meniju zelje, je večkrat dobil prav napad joka in zaradi tega sem bila tudi večkrat klicana na stran. Češ, da to ni normalno in da naj ukrepam. Seveda nisem imela pojma kako naj ukrepam. Na začetku, ko so me tako obtožujoče okarali, sem se strašno presekirala, poskušala sem se z njim pogovoriti in mu doma ponuditi kaj novega. Pa ni šlo. Potem, ko pa sem zadevo malo premislila, sem se odločila, da v šoli povem, da pač, če nečesa ne želi (oz. prav zelja), da naj mu dajo samo pire krompir. A nisem bila uspešna. V pogovoru so mi zagotovili, da bo tako, ko pa je bilo naslednjič ponovno na meniju zelje in je izrecno dejal, da le tega ne bo, so mu vseeno pire krompir prelili z zeljem. Nekajkrat sem se oglasila tudi v kuhinji, kjer so mi kuharice dejale, da tako zahtevajo učiteljice. Dejansko je bil Jaka od jutra, ko je doma jedel zajtrk do npr. treh brez hrane. Ko pa je prišel domov, pa sem seveda želela, da vsaj nekaj poje in je dobil večinoma tisto, kar je imel rad.
Zanima me ali je to res pravi način, da se otroke navadi na določeno hrano? Meni osebno se to res ni zdelo primerno, sploh pa ne sočutno.
“Kratek odgovor – ne, to ni primerno. Siliti otroka, da poje nekaj, kar mu ne ustreza in ga pustiti lačnega, če ne poje, zagotovo ni način, s katerim bi otroku lahko privzgojili pozitiven in zdrav odnos do prehranjevanja.”
Kako bi lahko sploh v takem primeru ukrepala? Bilo je obdobje, ko sem mu dajala malico s seboj, pa jo ni želel pojesti v šoli, ker so bile pripombe učiteljic.
Torej, če povzamem, se strinjam, da sva midva kot starša popolnoma zgrešila pri njegovem oblikovanju okusa. Zanima pa me ali je možno, da sedaj, ko je že najstnik, spremeni prehranjevalne navade? In kako?
“Prehrana je v naši kulturi močno povezana s čustvi, za večino žensk je ukvarjanje s hrano način izražanja ljubezni in je povezano z občutki ljubljenosti, sprejetosti in kompetentnosti. Od mame, ki zmore ali ne zmore dojiti, do skrbi ali hrana vsebuje vse hranilne snovi, na drugi strani pa štetja kalorij, pa do občutka nesposobnosti in zavrnjenosti, kadar ljudje, ki jih imamo rade, niso zadovoljni z našo kuho. Hrana nikoli ni samo hrana. In dostikrat je to, da otroci zavračajo hrano ali se omejijo le na nekaj vrst hrane, simbol, sporočilo odraslim, da način, kako izražajo ljubezen in pozornost, za otroke ni ‘hranljiv’.
V Jakovem primeru bi bil moj odgovor zelo direkten – popolnoma se nehaj vmešavati v njegovo prehrano. Seveda, v trgovini kupi, kar se tebi zdi smiselno in vredno kupiti. Ta del, da se doma v hladilniku znajdejo stvari, ki se tebi ne zdijo sporne, nezdrave, ki jih ne bi kupila zase – ta del je tvoja odgovornost, to so tvoje meje. Kaj pa bo nato Jaka s tem naredil, je pa njegova odgovornost – bo pojedel eno od teh jedi, bo poskusil vse, bo pojedel eno žlico, spraznil krožnik … To pa je tisti del, kjer se moraš ti, oziroma oba starša odločiti, da bosta prepustila odgovornost otroku.”
Seveda kot mama marsikaj tudi preberem in nedavno sem zasledila, da otrok s tem, ko zavrača določeno hrano, kaže samo svojo željo po neodvisnosti? Je to res?
Pri drugi, Jerci, sem se seveda z nekakšnim uporom lotila uvajanja hrane. Ampak nama je šlo malo bolje kot pri Jaki. Tako, da ima ona malo širši spekter hrane, ki jo mara. Pa še vedno mislim, da ne dovolj. Ker pa rada oponaša druge sovrstnike (za razliko od Jaka), velikokrat poseže po hrani, ki jo drugi jejo. Torej glede na opažanja bi lahko rekla, da le nismo samo starši tisti, ki vplivamo na izbirčnost? Ali se motim?
“Ja, otroci so si različni, seveda. Pa tudi starši pridobivamo nove izkušnje, rastemo in se razvijamo in spreminjamo, in posledično ne ravnamo enako z vsemi, tudi če bi želeli. Tudi otroci se spreminjajo, zna se zgoditi, da bo tudi Jerca, ko bo šla v šolo, svoj jedilnik še malo zožila. Včasih otroci ob vstopu v šolo zožajo svoj spekter hrane, ker se zgledujejo po sošolcih in se želijo počutiti del skupine. Veliko odraslih reče, da so razširili svoj izbor prehrane šele kasneje, v odrasli dobi, ko so lahko sami šli v trgovino in si skuhali in jih je zamikalo preizkusiti kaj novega.”
Ko sem uvajala hrano pri Jerci, sem nekje zasledila, da jedilni servisi živahnih barv povečajo otrokov apetit. Seveda mi je včasih uspelo, da je kaj novega pojedla, ko sem ji obljubila, da bo dobila hrano postreženo v kakšnem ličnem krožničku in da lahko je s posebno žličko. Ne vem sicer ali je to dejansko dokazano?
Ker je Jerca tudi zelo trmasta oz. samosvoja deklica, me zanima kakšen pristop naj uberem pri njej, da ji predstavim kakšno novo jed/okus?
Oziroma ali obstajajo kakšni posebni triki/nasveti kako pri določenem letu predstaviti otrokom (ali pa tudi odraslim) hrano, da jo poizkusi? Če gledam iz sebe, vem, da me ne pripraviš za nič, da nekaj poskusim, če mi je že na videz (in če sem od nekje – pa niti ne vem od kje – prepričana, da mi ne bo všeč) nesprejemljiva?
“Tale tri vprašanja bom združila kar v enega. Na nek način ni bistvene razlike med tem, da otroka v šoli prisilijo, da poje hrano, ki mu ne ugaja in med tem, da otroku z namenom, da bo bolje jedel, kupimo barven servis, mu obljubimo sladico ali igračo za nagrado, vozimo aviončke v usta in podobno …
Vse to so načini, ki otroku dajo vedeti, da njegov občutek za okus, lakoto in sitost ni pravilen, da se nanj ne more zanesti – ker nekdo od zunaj bolje ve, kaj in koliko hrane potrebuje. Na dolgi rok lahko tak odnos do hrane pripelje do motenj v prehranjevanju.
Kakšen pristop lahko ubereš, da bodo vsi otroci bolj z veseljem poizkusili kaj novega? Preprosto tako, kot spodaj pišeš, da počneš z najmlajšo – isti princip lahko ubereš tudi pri starejših: druženje ob nakupovanju na tržnici, ko te opazujejo, kako uživaš v barvah in vonjih in okusih (pa ne zato, da bodo oni videli, da uživaš, preprosto zato, ker je tebi to fino), skupno rezanje sadja in zelenjave in preizkušanje novega recepta (brez ideje, da bodo tudi pojedli, kar bodo pomagali skuhati – ta del odločitve popolnoma prepusti njim), crkljanje na kavču ob filmu in zraven grickanje korenčka in paprike (spet ne zato, ker je to zdravo, ampak zato, ker tebi paše), … Najbolj učinkovita vzgojna metoda je zgled.
Ko pa vidiš, da nečesa ne želijo jesti, pa namesto skrbi, poizkusi z iskrenim zanimanjem – ‘Uf, meni je brokoli res všeč (če ti je res, seveda 😉 ), tebi pa izgleda res ne paše. Imaš kaj pojma, zakaj? ‘ Ni nujno, da boš dobila odgovor, niti ni potrebno, da ga dobiš. Boš pa pokazala otroku, da te zanima, in otrok, ki bo začutil, da te iskreno zanima (in da se zadaj ne skriva skrb ali manipulacija) bo sčasoma z večjim veseljem poskusil kaj novega – ker bo odločitev samo njegova, ne bo odvisen od tega, kaj ti misliš in čutiš.”
V kar sem 1000% prepričana je to, da če bo Jaka pri mizi oz. pri obroku dejal, da je nekaj ogabno in fuj, potem tudi Jerca tega ne bo jedla in bo ponavljala za njim. Zato sem zmrdovanje in razne pripombe nad hrano enostavno prepovedala.
V nekaterih družinah velja pravilo, da če otrok obroka noče pojesti, da se ga da na stran (shrani) in se mu ga prihrani za kasneje, ko bo dejansko lačen. Meni osebno se zdi ta način krut. In tega nisem nikoli niti poskušala narediti svojim otrokom. Tvoje mnenje?
“Odvisno je, zakaj to naredimo. Če nimam namena danes še enkrat kuhati in če vem, da v hladilniku ni nič užitnega, kar bi si lahko postregel sam, bom hrano, ki je otrok ni pojedel, shranila, ker mu čez eno uro res ne želim kuhati novega obroka.
Če pa je shranjevanje hrane mišljeno kot kazen, in zraven še pospremljeno z očitki in razlagami, zakaj mora zdaj pojesti tisto, česar ni pojedel za kosilo, pa menim, da ni ok.”
Ker mi več kot očitno uvajanje hrane in navajanje na nove okuse (priznam, tudi jaz imam zelo ozek izbor jedi oziroma je precej okusov, ki jih ne morem konzumirati) ne gre preveč od rok. In seveda, ker sem kar veliko stvari do sedaj prebrala in so mi postale blizu, sem se odločila, da bom pri Jagodi ubrala čisto drug način uvajanja na gosto hrano. Zato pri Jagodi prakticiram mešanico BLW ter seveda hrano na žlico (juhe, golaž, …). Pa tudi nekako bolj sproščena sem. Se mi ne mudi. In sedaj nisem prepričana ali je način uvajanja ali pa je pač njen karakter tak, ampak Jagoda ima kljub temu, da dejansko še nima uvedenih vseh obrokov goste hrane (ker se še precej doji), precej širok izbor jedi, ki jih okuša. Med drugim bi lahko rekla, da je fenomen med našimi otroci, saj je solato. Zdi se mi, da je k temu precej pripomoglo to, da ji pustimo, da paca po hrani, da jo okuša z rokami. Imam prav?
“Ja. Jagoda ima verjetno bolj sproščen odnos do hrane, ker imaš tudi ti bolj sproščen odnos do uvajanja. In hkrati se obe učita – ona, da lahko preizkuša hrano z vsemi čutili, ti pa, da lahko otroku prepustiš odgovornost za to, kaj in kako želi preizkušati hrano – in s tem daješ njej svobodo, da si lahko dovoli, da ji je nekaj všeč in nekaj ne.”
Torej, teorijo vsi poznamo (no, vsaj večina). Otrok za svoj zdrav in optimalen razvoj potrebuje kvalitetno hrano z raznolikimi vitamini in minerali, ki jih najdemo v svežem sadju, zelenjavi ter polnovrednih žitih in stročnicah, kakor tudi kvalitetne maščobe, zlasti omega 3 in 6 maščobne kisline, ki so izjemno pomembne za zdrav razvoj možganov.
Irena Tomažin, ustvarjalka Zdrave juhice, pa dodaja, da: «Poleg ustreznih hranil otrok za svoj celosten razvoj potrebuje predvsem veliko ljubezni, topline ter lastnih izkušenj in doživetij v okolju, kjer se počuti varnega in sprejetega.« S čimer se moram več kot strinjati, saj dejansko moj tretji otrok to dokazuje. Žal mi je le za prvega, čeprav imam še upanje, da ga pripravimo do poskušanja okušanja novih okusov.
“Jaz bi rekla, da ste na krasni poti, da boste vsi skupaj lahko uživali v raznoliki hrani in prijetnih skupnih obrokih. Zgleduj se po Jagodi in se uči skupaj z njo, pri starejših dveh pa predaj odgovornost in jima predvsem zaupaj. Nato pa se namesto k otrokom obrni k sebi – Kaj se skriva zadaj, za tvojo skrbjo glede prehrane? Zakaj in po katerih merilih mora otrok jesti veliko in raznoliko? Kako je prehrana in odnos do hrane povezan z občutkom ljubezni, ljubljenosti, sprejemanja, …? Od kje pride frustracija, ko otrok ne je toliko/tako, kot si zamislimo (ali pa po drugi strani preveč?) To so vprašanja, ki se jih splača zastaviti, da ugotoviš, zakaj je hrana tako pomembna točka v vaši družini in zakaj se ravno na tem področju pojavljajo konflikti.”
