Prejšnji teden je minil že drugi mesec, odkar se je naši družini pridružila Jagoda. V zadnjem zapisu (klik klik) sem napisala, da se mi zdi, da je vse skupaj lažje, ker se je Jagoda rodila tik pred počitnicami. Lol. Preklicujem to trditev.
Resno. Po moje bo lažje, ko gre Jaka nazaj v šolo in Jerca v vrtec (končno).
Drugi mesec je minil z neskončno hitrostjo. Prejšnji teden je imela Jagoda tudi slikanje kolkov, kjer jo je njena pediatrinja tudi stehtala in izmerila. Mala gospodična je kar konkretno zrastla (ima že 54 cm) in podvojila svojo težo (natehtali so 4450 g). Doma nismo navajeni na okrogle dojenčke, zato je to kar presenetljivo. In hkrati razveseljivo. Mogoče bo pa končno eden, ki bo imel apetit in ga ne bo treba non stop siliti s hrano in spominjati na to, da je treba kaj pojest.
V preteklem mesecu je bila Jagoda že 2x na morju (na morju imamo namreč prikolico, ki pa letos več ali manj sameva, žal). Prvič je imela 1 mesec in 1 teden, ko smo šli vsi skupaj, cela družinica na morje. Bilo je kar znosno, ker ni bilo prevroče. Jagoda se je veliko prevozila v vozičku. Sicer vem, da ni priporočljivo, ampak smo jo kar nekajkrat peljali v lupinici na sprehod, ker ji očitno ta položaj paše. Spi bolj mirno in se ne zbuja. Tudi vožnjo tja in nazaj je v večini prespala. Kaj noro divjega pa nismo počeli z njo. Tokrat.
Drugič pa smo šli skupaj z mojimi starši. Takrat pa priznam, da me je vmes že imelo, da gremo domov. Bilo je občutno prevroče. Sploh za naju, ker se je non stop dojila ali nosila na rokah (guncala). Teklo mi je iz vseh koncev in kljub temu, da sem se 2x na dan stuširala ter se osvežila v morju, sem non stop držala pesti, da ne srečam koga znanega, ker bi umrl od vonjav mojega potenja. Bilo je tako grozno vroče in naporno (menjavanje zabavanja Jerce in Jagode), da se je tudi moja mama, zagrizena kuharica (ki reeees kuha non stop, ne glede na vremensko stanje oz. kakršnokoli stanje in je kupovanje že kuhane hrane smrtni greh), odpovedala kuhanju in smo z blagoslovom lahko jedli več ali manj junk food. Aleluja.
Ja, ta mesec mi ni pisan na kožo. Vročina ni moja zaveznica. Pa tudi na splošno jo nimam preveč v čislih. Raje imam srednje temperature. Ampak ne smemo jamrat, a ne? Če bi bil pa dež pa sploh ne bi mogli nič početi. No, vseeno je kanček bolje takole.
Jagoda še vedno kar precej prejoka. Mislim, da ji tudi ne paše tale vročina. Doma, pod klimo, pa se tudi meni že počasi meša. Sploh, ker je tu še Jerca in jo je treba nekako zabavati. In ker se jo ne da tako, kot bi želela (ker pač veliko dojim), je ali žalostna ali pa malo preveč nagajiva. Jaka pa ali ima dopoldan trening ali pa občasno zabava Jerco (ampak je to tudi ogromno enega cviljenja in kričanja – s strani Jerce – Jaka pa uživa v tem, ko ji nagaja).
Tako, da je bil ta mesec več ali manj v znamenju joka, kričanja in cviljenja v naši družini. Mogoče mi že malo bobni v glavi od tega. Mogoče. Ali pa postajam zrela za v Polje (norišnico Polje, mislim).
Ta teden sem si že v celoti splanirala, na katere enodnevne in popoldanske izlete bom peljala moj mali trop, pa je Jerca zbolela. Angina in antibiotik. Še dobro, da imamo babi, ki jo je vzela za 2 noči k sebi, ker dvojno zbujanje ne vem, če bi preživela.
Jagoda je še kar veliko pokonci, sicer zaspi zvečer ob približno devetih (ali desetih) in spi do cca enih, potem pa se zbuja na uro in pol ali dve ali pa je kar dve uri pokonci, ker jo tako matra trebušček in jo zvija (sploh sedaj, ko je “zaprta” in ne kaka vsak dan). V takem primeru jo velikokrat vzamem v naročje in potem spi v naročju ali pa na meni (kar ji ne paše vedno). V takem primeru pa sama bolj slabo spim ali sploh ne. Nimam pojma zakaj, ampak kljub hudi utrujenosti in neprespanosti ne morem in ne morem zaspati, če ležim na hrbtu (to je takrat, ko imam Jagodo v naročju ali spi na meni).
Se je pa Jagoda v tem mesecu začela na veliko smejati in čisto malo “pogovarjati” z nami. Wiiii … ob tem se pa samo še stopim. Kakšna srčica je to. In komaj čakam, da bo začela malo več gruliti. Odkrila je tudi svoje roke. Na trebuščku ji preveč dolgo ne paše, ampak se vseeno ne vdam.
Na splošno pa imamo veliko pobruhanih tetra plenic, mojih majic, kapljic po tleh, ki jih vidim šele čez nekaj časa (že posušene … jah, tako je). Zraven pa še nekaj “umetniškega ustvarjanja” od Jerce. Dvomim, da bom še kdaj doživela pospravljeno ali čisto stanovanje.
Kljub temu, da je danes Jerca vprašala:”Zakaj imam sestrico?” In sem jo vprašala nazaj:”Zakaj sprašuješ? A ti ni to všeč?” Jerca pa:”Ne, ker samo joka.” …..
…kljub temu … pa na koncu dneva vidim tole: …. kako je Jerca ponosna nase, ko ji da dudico, in jo le ta umiri ob jokanju. In tudi jaz sem ponosna na njo. In kako jo večkrat na dan poboža. Meni pa se dobesedno topi srce. Tudi takrat, ko na skrivaj opazujem Jaka, ki se “pogovarja” z Jagodo. Pred mano pa se dela kako je “bedna”.
Ja no … #takleimamo … 😉
