Draga izčrpana mama,
mama, ki si trenutno na tleh,
mama, katera misliš, da te noben v družini ne posluša (vključno s partnerjem),
mama, ki se zvečer ne moreš od utrujenosti niti več nasmejati,
mama, ki se ob poskusu partnerjevega dotika le obrneš stran,…
Ja, utrujena si. Izčrpana si.
Utrujena že ob misli, da moraš otroka spraviti zjutraj v vrtec, ga prej še nahraniti in obleči ter spraviti v avtomobilski sedež.
Utrujena od prevrnjenih kozarčkov vode in sokov po celem stanovanju, od plenic, odvajanja od le teh, letanja na wc z malčkom (pa ko si se ravno usedla), od njihovih trmastih izpadov, čiščenja okoli stolčka za hranjenje, kaj šele od priprave hrane za vse.
Utrujena od te zime, ko niso dovolj le majčka in kratke hlače, ampak je potrebno najti še kapo in rokavice (ki jih kljub temu, da si jih kupila že vsaj tri, nikjer ni). Pa ne samo najti, vse to natakniti na glavo in roke trmastemu otroku.
Seveda si utrujena. Od tega, da je tvoje potrpljenje kar naprej na testu.
Poleg vsega moraš še premišljevati, kaj vse bo prišlo iz tvojih ust pred vsesrkajočimi otroki.
Utrujena si od pomanjkanja zasebnosti. Oziroma od tega, da jo sploh nimaš (za razliko od partnerja, ki si privošči sedenje na wc- ju tudi po pol ure skupaj, v tišini in samoti).
In medtem, ko imaš svoje otroke rada do lune in nazaj, se počutiš krivo. Krivo tudi do lune in nazaj.
Ker kljub temu, da ne bi nikoli, ampak res nikoli menjala svoje otroke za nič na svetu, so tu dnevi, ko bi samo šla skozi vrata, se ne ozirala nazaj in samo hodila …. hodila. Nekam. Da bi našla miren prostor pod soncem.
In kjer bi našla ljudi, podobno misleče, s katerimi bi se lahko povezala in debatirala kot normalna odrasla oseba.
Ker se počutiš osamljeno … v tem svojem utrujenem svetu.
In ja, včasih misliš, da ti ne bo uspelo. da ti ne bo uspelo preživeti dneva. Da boš enostavno kar bruhala v tisto lepo kuhinjsko krpo, ki jo tako paziš.
In vem, da se včasih počutiš, kot da ti ni uspelo, ker kričiš na otroke. In najraje bi odnehala in ušla vsemu temu.
Ampak vedi, da si samo človek.
Biti mama je noro naporno, težko, … ampak uspelo ti bo.
In tudi tisti dan o katerem sanjaš, bo prišel.
Otrok se ne bo več zbujal ponoči. Ne bo te več potreboval toliko.
Otrok se ne bo več hotel dojiti. Ker bo enostavno prerasel dojenje.
Otrok bo zaspal sam. Ne bo te več potreboval.
Otrok se bo zaprl v svojo sobo in ti dejal, da hoče biti sam ali pa da želi v miru poklepetati po telefonu s svojo prijateljico ali prijateljem. Ne bo te več potreboval.
Tudi to se bo zgodilo.
In to brez opozorila.
Mama, znašla se boš na drugi strani. In zna se zgoditi hitreje, kot se ti zdi.
Zato …
ne glede v katerem trenutku faze mama si … ustavi se. Zadihaj in si zapomni: Tudi tvoj dan pride.
Vem, da se zdi, da ti nevzdržni trenutki ne bodo nikoli odšli. Ampak bodo.
Na žalost, ko bodo izginili, bodo z njimi izginili tudi trenutki, v katerih si res uživala.
Navdih za prispevek: www.scarymommy.com in moj preklemansko naporen vikend (brez tega, da bi se sploh lahko za pol ure vsaj usedla čez dan).
