Mamini instinkti, ki se začnejo že v času, ko se ženska zave, da je noseča, imajo dejansko znanstveno podlago. Raziskovalci so prvih 1.000 dni otroškega življenja – od nosečnosti do otrokovega 2. rojstnega dneva – opredelili kot kritično okno časa, ki postavlja stopnjo intelektualnega razvoja in doživljenjskega zdravja. To je obdobje ogromnega potenciala, pa tudi ogromne ranljivosti.
Ko sem sama dobila prvo menstruacijo v srednji šoli, nisem bila ravno poučena o tem, niti se ne spomnim, da bi se s kom odprto pogovorila že prej. Tako, da je bil zame to kar šok. Ampak, ker sem bila ravno takrat na počitnicah, so mi mamine sestrične to zelo lepo opisale in povedale na čem je stvar.
Po pravici povedano se ne spomnim občutkov. Spomnim pa se, da se kasneje s sošolkami o tem nismo odprto pogovarjale. Bilo je več ali manj le hihitanje na to temo.
Ker pa nisem več v srednji šoli, lahko sedaj odprto govorim še o eni neprijetnosti, ki jo moramo ženske (več ali manj) prenašati vsak mesec.
Danes je materinski dan. Čestitke vsem mamam. Naj bo danes vaš dan, naj vas vaši otroci pustijo spati malo dlje, prinesejo v posteljo zajtrk, skuhajo kosilo, naberejo šopek rožic v tem času, ko si boste ve privoščile popoldanski počitek. Zvečer, preden si boste privoščile penečo kopel, pa naj vam povejo, kako vas imajo radi. In ko se vrnete iz kopalnice, naj že sladko spijo v svojih posteljah.
Mislite, da se bo res tako zavrtel dan ali boste morale same poskrbeti zase?
Večkrat berem mnenja mamic in strokovnjakov, da ni dobro, da so otroci vpisani v (pre)več aktivnosti poleg šole. Da morajo imeti svoj prosti čas, da se igrajo in zabavajo kot smo se mi včasih, ki niti nismo imeli možnosti, da bi se kam vpisali zraven šole (vsaj mi, ki smo na vasi in bolj oddaljeni od Ljubljane).
Poleg tega tudi opažam, da sta dve vrsti staršev. Eni, ki pravijo, da bo otrok hodil k dodatnim dejavnostim le v primeru, ko bo sam lahko šel tja, kamor želi. In drugi, ki se razdajajo na polno in nimajo časa niti zadihat, ker razvažajo otroke sem ter tja celi ljubi dan oziroma cel teden, vključno z vikendi.
Moje mnenje se je izoblikovalo tekom let oziroma in predvsem z življenjem ob mojem Jaku. Dodatne dejavnosti ob vrtcu so bile zame prekletstvo, sedaj pa so za Jaka (in za naju z Urošem) pravi blagoslov.
Priznam, stara sem. Več kot očitno. In dejstva si je treba priznat, a ne? Bolje prej kot kasneje. Doma je nastavljeno, tako da kar malo priprem oči, ko grem mimo katere sobe (ali pa kar v miže lulam). Jaku se mi ne da več težit za dobre ocene. Sicer vem, da je zmožen ogromno, ampak je škoda našega časa in energije za to. Pa tudi si mislim, kaj bo z njimi, če se ne bo znal znajti v življenju (jaz že vem, pri 40tih ostala brez dobre službe v javni upravi z magistrsko izobrazbo – znanstveni magisterij, da ne bo pomote). Jerci dam pripravljeno kašico. In zlikala nisem že 2 leti skoraj nič.
In priznam, utrujena sem. Se mi zdi, da sem utrujena 6 dni na teden. Mogoče mi uspe priti čez teden z vsaj enim dnevom, ko se počutim kot rožica. Se vprašate kako to, če pa ravno pišem, da nič ne delam?
Jutri je 8. marec, dan žena. Dan žena (originalno (!!!) Dan delovnih žena?!?) je mednarodni praznik, ki ga praznujejo/praznujemo vsako leto 8. marca. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk.
Ja, enakopravnosti in dosežkov žensk… če mene vprašate, smo se prav zaj***le s to enakopravnostjo.
Kot otrok sem večkrat doživela krivico s strani staršev, vsaj zdelo se mi je tako. Po tem sem sklepala, da sta imela starša raje mojega brata. Normalno, on je bil fant (če si doma na kmetiji, je to itak najbolj važno), on je bil poslušen, priden. No, vsaj v njunih očeh. Jaz pa vse kontra. In seveda sem jima večkrat to vrgla naprej: “Itak imata rajši brata!” Z vso gorečnostjo sta to zanikala. Pfaaaa … še vedno jima ne verjamem. 😉 Zdi se mi neverjetno, ampak ali lahko ljubiš dva otroka enako?
Včeraj se je Uroš lotil pospravljanja, kar je napovedal že predvčerajšnjim. Že ob omembi le tega sem se uprla, ker zadnje čase res nisem pri volji. Priznam, pri volji nisem že zadnje leto ali pa dve. Čeprav še vedno pospravim, ampak nimam nekega hudega veselja do tega. Sicer boste rekli: “Ja, kdo ga pa ima?!” In ne boste verjeli. Jaz sem imela res veselje, dokler sem bila samska. Pa tudi še potem, ko sva imela samo Jako in če je šel na počitnice k tašči (Uroš pa je delal), takrat sem si vzela en dan med vikendom, muziko na glas in uživalaaa v glancanju.
No, to je minilo, kot moja mlada leta.
Kdor še ni imel vnetih sinusov ne ve kako hudičevo to boli. Pa vem, saj je fajn, ko vzamemo tableto proti bolečinam. Takrat nam je najbrž precej vseeno, če ni ravno zdravo. No, vsaj jaz sem včasih tako čutila in mislila. Ker to, da te pa tako strašno boli glava, to pa res ne morem prenašat.
Pred eno uro sem prišla domov in sem optimistično mislila, da bom oddelala še en trening danes, pa se je ta načrt izjalovil. Pač ne gre. Komaj še gledam. Počakam, da bo ura 23.00, peljem psičko ven in samo padem v posteljo. Ter močno upam, da se ne bo že takrat začela zbujat Jerca.
