Zakaj je igra pomembna za razvoj otroka?

by Nataša
Plastelin je vedno zakon

Res je, kar pravi dr. Ranko Rajivić, predsednik svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke. Starši smo preveč ambiciozni in bi otroke včlanili v vse mogoče tečaje, delavnice, itd. Jaku sva z Urošem kot prvemu otroku nakupila res ogromno igrač, pač vse kar je bilo v tistem trenutku popularno in je prišlo v trgovine. Vpisala sva ga v vse možne delavnice, na kitaro, na angleščino, …

Igrače doma ga niso nikoli zanimale. Raznorazne delavnice in tečaji pa tudi ne. Na vse moči se je uprl in ni hotel hoditi nikamor brez naju. Kljub temu, da sva čutila ob tem jezo, sva se pač s tem morala sprijazniti. A igrač mu nisva nehala kupovati. Se pa nisva zavedala, da mu s tem delava več škode kot  koristi.

Kako pa je sedaj pri Jerci, ki je veliko bolj ambiciozna za obiske različnih tečajev in delavnic in katero zanima čisto vse, kar ji prineseš domov?

Recimo temu sreča. Da je Jaka tak kot je in da se ni hotel udeleževati različnih izvenšolskih dejavnosti. Saj je končno v šolskem obdobju našel tisto kar ga veseli in trenutno zadovoljuje in sicer tek na smučeh. Veliko gibanja na prostem ter druženja z vrstniki, s katerimi se zares razume.

»Igra je ključnega pomena za otrokov razvoj, saj tekanje, skakanje in plezanje stimulirajo različna področja v možganih,« pravi omenjeni Ranko Rajović. Pri tem je ključno nekaj, na kar starši pogosto pozabljamo – preprosta otroška igra, ki je bila še pred dvajsetimi leti nekaj najbolj vsakdanjega, danes pa izginja iz otroškega življenja.

In seveda smo starši odgovorni za stimulativno okolje. In definitivno to ni soba polna najrazličnejših igrač, po možnosti piskajočih ali celo elektronskih. Zato vedno, ko pomislim na Jaka in njegovo zgodnje obdobje dobim slabo vest. Resnično slabo vest. Kot je sedaj že znano se možgani najbolj razvijajo v prvih letih življenja. Ravno dr. Rajović pravi, da se večina sinaptičnih povezav vzpostavi do dvanajstega leta, menda kasneje na otrokovo inteligenco ne moremo kaj veliko vplivati.

Starši naj bi na otrokov razvoj vplivali že od rojstva in sicer s kontrasnimi barvami v sobi ali v okolici, kjer se nahaja (spi). Največji vpliv pa imamo takrat, ko otrok že razume kaj mu govorimo in sicer med drugim in tretjim letom. Otrok se takrat intuitivno loteva iger, ki stimulirajo razvoj možganov.

Jasna Trapečar Pavšič je na predavanju Pomen igre za otrokov razvoj poudarila, da je igra izjemno (in osnovno) sredstvo učenja. Preko igre otrok dobiva izkušnje. In učenje preko igre je izrednega pomena. Otrok se nikoli toliko ne nauči preko elektronskih medijev kot pa se s preizkušanjem (ko stvari prime, povonja, občuti, …). In zato mora biti igre veliko. Drugače otrok ne dozoreva, postaja le nasičen z nekimi vtisi. S tem, ko se igra in skozi igro uči, razvija nevronsko mrežo in s tem je boljši in uspešnejši na marsikaterem podorčju v življenju tudi kasneje.

Zato pa je otroku potrebno nuditi primerno okolje, da bo čim prej začel razvijati svojo domišljijo. Starši smo tisti, ki poskrbimo, da ima čim več vzpodbud, pomembno je tudi katere didaktične materiale izberemo. Igrače v trgovini so popolne, popolnoma izdelane in na nek način ovirajo razvoj domišljije.

In zato tudi mislim, da sva z Urošem naredila veliko napako z nakupom vsega, kar sva videla, za Jaka. Pri Jerci te napake nisva naredila. Seveda ji ničesar ne primanjkuje. Ampak vseeno nima na voljo toliko že izdelanih igrač. Ima pa na voljo različne barvice, barve, škarje, papirje, liste, svojo kuhinjo in ostanke vseh posod (kam so izginili lepi kompletki posodic, ki sem ji jih kupila, ne vem). Ima na voljo (in na najino nejevoljo včasih) vodo, razne pripomočke s katerimi lahko doseže stvari, kot je umivalnik (pručko oziroma stopničke), da je čim bolj samostojna.

Sicer sem dobila ravno ta vikend malo slabe vesti, saj smo dobili obisk. Mamica punčke, ki je tudi prišla k nam, je rekla Jerci in punčki:”Ja, pojdita v sobo k Jerci in prinesita sem (bili smo v dnevni) kakšno igračko, pa se bosta tu igrali.” Na to sem odgovorila:”Joj, nimata res nič za prinest, ker Jerca nima nič igrač. V sobi ima samo svojo kuhinjo.” Pa sem nazaj dobila samo tisti neverujoč nasmeh:”Ja, itak, dej ne nakladaj.” Ampak temu je res tako. Ker Jerca se res ogromno igra domišljijske igre. In za to ne potrebuje že izdelanih igrač. Ona ima svoje namišljene prijateljice ali pa se igra igro vlog in potem razvleče celo stanovanje na prafaktorje. Uporabi vse, kar najde. Od obližev, povojev, starih frnikul od Jaka, posode, pribora, barvic,… ni da ni. Zato naše stanovanje ni nič kaj bolj pospravljeno, ravno obratno.

In zato sva se z Urošem tudi v tem prazničnem decembru dogovorila, da bo za darila dobila igrače, ki spodbujajo njeno domišljijo in ustvarjalnost. Za Miklavža je dobila plastelin, ki sva ga naročila kar preko spleta na www.dexyco.si. In prav tako bo dobila en paket malo drugačno pakiranega za Dedka Mraza. Z gnetenjem in oblikovanjem plastelina se prav gotovo spodbuja otroško domišljijo. Seveda poleg veliko preživetega časa zunaj.

p.s. Na dexyco strani pa sva naročila tudi dve družabni igri za Jaka ter enega interaktivnega zajčka za Jagodo (naj ji bo ;)).

 

 

Preberi tudi