“Kje imaš pa partnerja? Ti nič ne pomaga?”

by Nataša
Uroš in Jerca se igrata

Zadnjih 14 dni je bilo res ubitačnih. Tako, da nisem samo utrujena, ampak mi je od utrujenosti prav slabo … in ko vsi zaspijo, ne vem ali naj grem pospravit še kar je ostalo, se umit oziroma zleknit v banjo ali prebrat mogoče kakšen list v knjigi … no, nazadnje obsedim na kavču pred prižgano televizijo, na programu, kot so jo pustili ostali  in scrollam po netu nekaj časa … 🙈 … in to je to … 💪.

Dokler ne najdem moči za odhod v spalnico (in priznam, to je najhujši del v mojem dnevu … ahaha).


In ker večkrat pojamram, kako hudičevo sem hin, dobim tudi pod nos:” Ja, kje je pa fotr? Oče otrok? Oz. partner?”
Khmmm 🤔 kaj naj odgovorim? Posebej moškemu (še brez otrok) … Kaj bi ve odgovorile?

Jaz pravim takole:

Pa dragi moji, moški možgani in ženski možgani delujejo popolnoma drugače. Kakšna razlika je šele pri  čustvovanju. Ki je pri vzgoji otrok sploh vedno prisotno.

Čeprav moj dragi kar sodeluje pri vseh stvareh, kot so vzgoja, gospodinjstvo, šoping (hrane seveda, cotk za otroke mislim, da ni kupil že … ulala … če jih je sploh kdaj … ker itak nič ne rabijo), itd. … ga je velikokrat na kaj potrebo opozoriti (npr., da če je pojedel ves jogurt, pomeni to, da ga je ZMANJKALO in da ga jaz pač (še ne) ne znam delati in je potrebno ponj v trgovino, prav tako tudi druge stvari, ki zmanjkajo).

(*Taka neumestna: Včasih, ko mora v trgovino, se raje ne javim, če vem, da je tam. Zanalašč. Ker kako hudiča pa naj jaz vem kje imajo v Velenju v Mullerju prašek za tepih?!? Nevira me to. )

S tem, da npr. Jerčine zdravstvene zadeve so večinoma v moji domeni (že zato, ker on dela ponavadi) in če že ne drugega, moram misliti na to, kdaj koga poklicati, kdaj in kje kaj urediti, …

Pri nas je pač tako, da je moj dragi tudi precej na komot. Ko ima čez Jerco, se ne sekira, če ima več ali manj v roki tablico ali telefon. Za večerjo je vseeno, če vsak dan jesta čokolino, kak kupljen jogurt ali puding. Umit se jima ni treba čist vsak dan.
Če gremo kam na obisk, v avtu vpraša:” Ja, pa imamo kaj s sabo, za dat?”

Teh stvari ne rabim komentirat, a ne?

Poleg vzgoje, je včasih treba tudi kaj kupiti ali popraviti, kar očitno moške ne moti in jih ne bo motilo še nadaljnjih 10 let… in seveda moramo spet ženske v akcijo. Vsakič je odgovor:” Sej bom … samo, da bom imel čas.” Aaaaaa …

In ko se moj dragi Uroš zlekne na kavč in “samo še tale šport pogleda”, jaz razmišljam kaj bosta otroka jedla za malico, da ne bodo same umetne stvari in sladkarije, da moram pogledat, kaj bo Jaka jutri oblekel za šolo (da malo uredim vrstni red v omari ;)), da ne bo ravno pižama (to mu je Uroš namreč tudi že kdaj pripravil), …  da naredim vsaj malo plan, kaj vse je treba narediti v prihajajočem tednu.

Ko pa skočim pod tuš, eden ali drugi od otrok razbija po vratih, samo, da me vpraša, če enemu ali drugemu pomagam odpreti bombončke (ali kaj podobnega, banalnega). S tem, da sta šla z vrečko sladkišev ravno mimo očeta, ki je zleknjen na kavču.

Npr. ta teden bo treba tudi poklicati še Jakovo pediatrinjo, da mu ponovno preverijo nivo železa. Napisati opravičilo, ker je bil prejšnji teden en dan odsoten v šoli. Za Jerco pa bo treba itak preklicati sto in enega človeka, zdravnika, specialista, … kogarkoli, da vidimo, kaj se dogaja z njenim srčkom. In seveda na take stvari Uroš pač pozabi. Če ga ne opomniš.

Danes nam je dokončno crknil hladilnik in upam, da bo vsaj to uredil do srede. Upam. Če ne ne bo žena samo hudo utrujena, ampak tudi hudo tečna.

In ja, takole je to. Moj partner je prisoten. Je super očka, nas zabava, skrbi za nas. Rad športa z otrokoma (to bi seveda počel non stop). Je super vzor najinima mulčkoma. In ima nas rad. In ne bi ga zamenjali za nič na svetu.

Uroš in otroka na snegu
Uroš in otroka na snegu
Uroš uči Jerco bordanja
Uroš uči Jerco bordanja
Na kolesu je vsem zabavno
Na kolesu je vsem zabavno

Ampak jaz sem kljub temu utrujena in bom še vedno kdaj pa kdaj pojamrala, pa če to razumete tako ali drugače.

Preberi tudi