Tiste, ki ste dale to čez, najbrž veste o čem govorim. O carskem rezu.
Velikokrat zasledim na družabnih omrežjih, da se ženske strašno obremenjujejo na kakšen način so rodile. Predvsem, če so rodile s pomočjo carskega reza. Da imajo slabo vest. Zakaj?
Ker drugi (tisti, ki niso rodili na tak način) pravijo, da je carski res lažji kot naravni porod.
Sama sem rodila s pomočjo carskega reza dvakrat. Prvič, priznam, sem si ga potiho želela, ker me je bilo strašno strah rodit naravno (najbrž kot skoraj vsako nosečnico). In se mi je ta želja uresničila, ker se po parih urah po prejetju tabletke za mehčanje materičnega vratu nisem še nič odpirala (hkrati pa je bil Jaka že 14 dni čez rok in očitno za tako starost zahiran – to sem zvedela kasneje). Takrat sem rodila v Postojni in so mi opravili carski rez v spinalni anesteziji. Počutje (fizično) je bilo po tem super. Nobenih večjih težav, razen bolečina prve dni (kar je normalno).
Med drugo nosečnostjo o načinu rojevanja nisem veliko premišljevala, ker sem imela precej drugih težav. Oziroma vse je šlo narobe, kar je narobe lahko šlo. Že med samo hospitalizacijo v Porodnišnici Ljubljana (ki se je začela že tam nekje v 22. tednu nosečnosti) pa mi je bilo rečeno, da bodo moje dete poskušali obdržati v topli maternici čim dlje, ko pa bodo videli, da se tam ne počuti več dobro, pa mi bodo naredili carski rez. Seveda. Samo, da bo vse ok. Na razgovoru z anesteziologinjo sem sicer želela ponovno carski rez v spinalni anesteziji, pa o tem ne ona, ne ginekologinja nista hoteli slišati. V redu, če sta tako mislili, seveda nisem nasprotovala. Izkazalo se je, da je bila odločitev obeh pravilna, saj je carski rez trajal kar precej dolgo, ker je bilo menda treba odstranit stare brazgotine, pa tudi maternica je bila na enem delu zelo stanjšana in priraščena na trebušno votlino.
Že med samo pripravo na drugi carski rez sem se počutila strašno slabo. Po tem, ko sem se pa zbudila, pa sploh. In ti spomini na ležanje na intenzivni me prav mrazijo. Slabost, glavobol, prebavne motnje, bolečine po celem telesu, … vonj parfuma zdravstvenih delavk,… groza. Da potem o okrevanju (fizičnem in psihičnem) sploh ne govorim.
Tako, da ja. Sama sicer nimam slabe vesti, ker nisem rodila naravno. Sicer me zanima, kako bi bilo, … kakšni so občutki, ko rodiš naravno (pa ne med samim porodom, ampak po porodu). Prvi stik z dojenčkom. Seveda, da bi tudi to rada doživela.
Malo sem o tem namignila svoji ginekologinji, pa pravi, da po dveh carskih rezih ni velike šanse za naravni porod. Žal.
Ja, nimam slabe vesti ali da bi se strašno obremenjevala ali čutila kakšno nesposobnost, ker sem rodila s CR. Se mi pa zdi, da mi nekje globoko, daleč zadaj, manjka tisti občutek oziroma mogoče “firbec” kakšni bi bili občutki, če bi rodila naravno. Ker po carskem sem se obakrat počutila le utrujeno in niti nisem mogla kaj preveč razmišljat o svojih občutkih zaradi bolečin. Nisem čutila tiste sreče, ki jo opisujejo mamice, ki rodijo naravno. Tistega trenutka sreče.
Ena od mamic, ki je tudi imela ugentni carski rez (na katerega niti najmanj ni bila pripravljena) pravi:” Ta čuden občutek, ko gledaš tam v posteljici nekega dojenčka, ki ti ga pripeljejo, pa kot da ni tvoj … meni fuuul manjka tisti prvi jok, pa tisti trenutek takoj po porodu ko ga zagledaš… vsak se odloča zase, jaz si želim probat naslednjič naravno. Če pa bi bil obvezen CR pa spinalno. Čeprav me je na smrt strah igel in vsega podobnega…”
Meni so sicer prvič Jaka položili k glavi in sem mu lahko dala en poljubček takoj, ko se je rodil. Drugič pa 2 dni nisem videla svoje princeske zaradi slabega počutja. Pa tudi potem se jo nekaj dni nisem upala dotaknit v inkubatorju. In takrat sem se res počutila malo ogoljufano. Ogoljufano, ker nisem imela tiste vesele, lepe nosečnosti. Ker niti nisem imela lepega trebuščka. Rodila sem skoraj brez trebuščka še. Pa tudi, ker nisem mogla čutiti tistih lepih občutkov, ki jih druge tako opisujejo.
Claudia Lepej, mlada mamica, ki sem jo spoznala preko Facebooka, pravi:
“Jaz sem se celo nosečnost pripravljala na naravni porod. Prebrala zakaj vse je naravni porod najboljša možnost za otroka… želela sem otroka takoj dobiti nase, izvajati skin to skin, počakati da popkovina neha utripat,… vse to kar se bere, da je najbolje za otroka. Poleg tega celo nosečnost kar nisem mogla dojet, da bom imela otroka. Komaj sem čakala porod, da končno vidim svojega otroka. Da dojamem da je res moj. Ko sem se zbudila iz narkoze najprej nisem niti pomislila na otroka. Že zaradi tega sem se počutila kot slaba mati, ker sem pozabila na otroka in me je zanimalo samo kje je partner. Potem sem se zavedla, kaj se je zgodilo, in sem se počutila kot slaba mati, ker otroku nisem nudila vsega “najboljšega” ob porodu s čimer so me vso nosečnost bombardirali. Potem sem se začela sekirati glede dojenja. Ker nisem želela, da bi dobival AM, ker me je zagrabla panika, da se bo navadil na flaško in se ne bo hotel dojiti. Ko so ga končno pripeljali, mi je bilo vse skupaj čudno. Gledala sem spečega oblečenega otroka in nisem mogla dojet da je to MOJ otrok. MOJ sin. Ko sem ga gledala, se mi je zdelo, kot da so mi pripeljali nečaka ne pa sina … počutila sem se kot slaba mama, ker se nisem povezala z njim v trenutku. Potem sem celo noč slabo spala, ker se mi je zdelo, da sem slaba mama, ker otrok ne more biti ponoči ob meni. Komaj sem čakala, da grem na oddelek, pa mi je postavljanje na noge delalo velike težave (močne vrtoglavice, izguba zavesti). Bolečine so bile hujše kot sem si predstavljala. Spet sem se počutila kot grozna mati, ker ne morem poskrbeti za otroka. Vse te misli kar niso hotele proč. Šele po več kot mesecu dni, ko tudi bolečine niso bile več konstantno prisotne so se nehali ti občutki, da sem slaba mati. Čeprav se dva meseca po porodu še vedno ujamem na tej misli v trenutkih ko joka, jaz pa ne vem kako mu pomagati. Pri meni je bilo res največ to, da so me z vseh strani (sploh splet, fb…) bombardirali zakaj je za otroka naravni porod boljši od CR (kadar je vse vredu, ampak tega zadnjega dela noben ne poudarja), in sem imela občutek, da sem se premalo potrudila, da nisem nudila otroku, vse kar bi mu lahko… pa mi lahko še 1000 mamic reče, da nimam razloga za take občutke in da se ne smem tako počutit, pa ne bo spremenilo tega, kar sem čutila prve tedne po porodu. Take izjave nerazumevanja samo poslabšajo moje počutje. Tako kot mamice, ki so rodile naravno, ne razumejo kako je imeti CR, tako tudi tiste, ki niste imele težav, ne boste nikoli razumele naših občutkov. Zavedam se da je CR rešil življenje mojega otroka in sem zato hvaležna, vseeno pa mi je bilo težko to sprejeti. In ko sem brala, da večina žensk ni imela podobnih težav, sem se počutila kot da je z mano nekaj narobe in kot da spadam na psihiatrijo zaradi svojih občutkov. No po me je bilo hkrati sram prositi za pomoč. Na srečo sem uspela (skoraj) vse sama predelat. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bi, zaradi kake izjave nerazumevanja (veliko jih je bilo pod zgodbami drugih mamic, da se tako ne smemo počutit, da s tem delamo krivico otroku, pa še marsikaj hujšega,…), ki bi me potisnila čez rob, moj sin ostal brez mamice… tako da ja, bodite srečne, da ste CR tako dobro sprejele in prosim ne obsojajte mamic, ki imajo težjo izkušnjo…
Marsikatera mamica, ki je rodila s pomočjo carskega reza pravi, da je bila deležna marikatere nesramne pripombe drugih mamic, ki pa niso rodile s carskih rezom. Kot npr.: Ti že ne veš, kaj je to roditi! To ni noben porod! Da to se ne šteje kot rojevanje. In da nima pojma kaj je to bolečina … in podobne izjave.
Verjamem, da se je velikokrat težko postaviti v kožo drugega, ampak lahko se pa potrudimo. Ali pa tudi ne in sploh ne komentiramo takih dogodkov, ki se nas v bistvu sploh ne tičejo. Pa čeprav bi vsaka ženska, ki je že postala mama, lahko vedela, da smo po rojstvu vse ženske malo bolj občutljive in tudi drugače doživljamo vsako pripombo, pa čeprav je še tako nedolžna.
Tudi porod s pomočjo carskega reza je porod. In po taki operaciji se je včasih treba prekleto potruditi (vsaj prve dni), da sploh lahko dvigneš svojega otroka, da ga podojiš, pa tudi da vse skupaj sprejmeš.
Torej mamice, ženske, dame, gospe, babice … ne obsojajte. Nikogar. Tiste, ki ste rodile naravno, ne tistih, ki so rodile s pomočjo carskega reza in obratno.
Jaz sem ponosna na svojo črtico. Bodite tudi ve. Tudi tiste, ki jo nimate od carskega reza ;).
