Kakšen mesec nazaj je imela Jerca manjši operativni poseg (operacijo) v UKC Ljubljana, na Oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline. Morali so ji odstraniti še eno žičko iz rokice, katero so ji dali notri pri zadnji operaciji pri prestavitvi palčka.
Seveda je morala biti anestezirana.
In ja, mogoče, mogoče sem ta dogodek sama pritegnila, ker sem se precej psihično pripravljala na to in o tem razmišljala. Pa vseeno …
3. december je mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Danes sem malo brskala po internetu in ni kaj veliko besed letos namenjeno temu dnevu. Izredno zanimivo.
Na družabnih omrežjih sem naletela le na tale članek, ki ga je delila kolegica, ki doma skrbi za svoja dvojčka s posebnimi potrebami.
Zato sem se odločila, da napišem nekaj o tem kot mama otroka s posebnimi potrebami.
Za Jerco sva z Urošem že v marcu oddala vlogo za vpis v vrtec. In dobila tudi mesto. V avgustu sva podpisala pogodbo. Bila sem tudi na uvodnem sestanku. Čisto po prvotnem planu naj bi se začela uvajati v vrtec v septembru. Kot vsi ostali, na novo vpisani.
Potem pa se je malo zakompliciralo.
Jerca se je rodila kot nedonošenka z urgentnim carskim rezom. V 32 tednu. Za tiste tedne prelahka in premajhna, komaj 900 g in 35 cm. Predvideni rok poroda sem imela 4.6., rodila pa se je 6.4.
Videla sem jo šele tretji dan, saj sem bila prešibka (in preveč nafilana z vsemi zdravili, zaradi katerih sem imela še nekaj stranskih učinkov), da bi me peljali na intenzivni oddelek za nedonošenčke že prej.
Še sedaj se spomnim, kako je bilo takrat, ko so me peljali z vozičkom v prvo nadstropje. Kako sem vstala in jo zagledala v inkubatorju, vso nebogljeno, priklopljeno na polno cevk in sondic (tako se mi je takrat zdelo). In ko sem prvič videla njeno okvarjeno rokico, ki jo je ravno takrat dvignila v zrak, me je zlomilo. Sesedla sem se nazaj v invalidski voziček in samo jokala.
Prezgodnji porod oziroma rojstvo nedonošenčka te sesuje, sesuje tvoj svet v prah v tistem trenutku.
Ravnokar sem oddala mojo princeso v roke anesteziologinji. Občutek imam, da sem jo totalno pustila na cedilu. Ko sem jo dala iz rok, je bila budna, čeprav sem rekla, da jo tokrat ne bom pustila od sebe v budnem stanju. Ampak mi je anesteziologinja obljubila, da bo samo 60 sekund trajalo in bo Jerca zaspala. Sicer so ji prej dali sirup, ki otroke pomiri in uspava, ampak vseeno. Tako mi je hudo, da ne znam povedat. Jokam …
Čeprav sem bila v 24. tednu druge nosečnosti hospitalizirana v Porodnišnici Ljubljana zaradi zastoja rasti (uradno), sem vseeno upala, da bom speljala nosečnost do konca. Ali vsaj do konca tistih kritičnih tednov nosečnosti, vsaj do 34. tedna, nisem pa verjela, da bom zmogla priti do 37. tedna, kar bi bilo idelano.
Danes je reees prekrasen sončen dan ???…
Predvidevam, da ste vsi zunaj nekje v naravi, se predajate sončnim žarkom in vdihavate vonj pomladi.
Eeeeee. Jaz pa nisem na sončku. Sicer sem že bila danes zunaj z našo psičko in bom še šla, ampak trenutno ždim za računalnikom, s telefonom v roki in imam nasmešek do ušes. Pa veste zakaj? In kaj ima to veze z Radial club hand? Že hitim z razlago …
