Ko sem lansko leto zvedela, da bomo imeli še enega otročička, me je seveda skoraj kap. O mojih skrbeh sem sicer že pisala tule. No in ena izmed skrbi je bila tudi le kam bomo tega otroka dali. Do tistega trenutka je Jerca spala z nama v spalnici, Jaka pa je imel svojo sobo. Sicer res dokaj veliko, a vseeno.
V našem stanovanju za še eno otroško sobo prostora pač ni. Kako bomo rešili situacijo, mi v začetni paniki ni bilo jasno. Urošu, ki je kot vedno ob mojih napadih panike dejal:”Ma, ne sekiri se! Ko bomo tam, bomo že našli rešitev!”, seveda nisem ravno zaupala, saj se rešitev sama ne poišče.