Naj za začetek povem, da sama nisem vešča zimskih športov. Ne znam drsat (v prvem poskusu v osnovni šoli sem si zlomila roko), ne znam smučat (tudi v osnovni šoli zlomila nogo na domačem “smučišču”) in ne znam bordat. Ok, mogoče bi za to zadnje lahko rekla, da malo pa znam. Se učim že nekaj let, tistih par dni v letu, tako, da sem lahko ponosna nase. Malo manj je sicer ponosen name Uroš (učitelj bordanja in smučanja), ker pač misli, da se bom že prvi dan naših počitnic skoraj da ne prijavila na kako prvenstvo. Saj veste, domače učit pač ni lahko. Oz. še hujše jih je poslušat kako ti dajejo navodila.
Ampak grem pa vseeno z veseljem na zimske počitnice. Samo, da se gre kam ;).
In ko se naveličam biti samo varuška (ja, precej hitro je to, dan ali dva), se tudi sama odločim, da si bom nadela buce in bord. In vedno (ampak res vedno) rečem: “Mater je fajn, kam gremo naslednji vikend, ko pridemo domov?” No, ta vikend še sicer ni prišel na vrsto (saj veste, lajf happens).